Pavle Merkù

»Moj prvi spomin je glasba.«


Akademik Pavle Merkù je slovenski razumnik in umetnik v najžlahtnejšem pomenu besede. Slovenec po prepričanju in ena najvplivnejših osebnosti kulturnega življenja Slovencev v Italiji se je rodil v Trstu leta 1927 slovenskemu očetu in italijanski materi. Merkújeva poklicna zanimanja so se našla v ljubečem binomu: literaturi in glasbi. Violine se je učil pri očetu in Cesareju Barisonu, kompozicije pri Ivanu Grbcu in Vitu Leviju. Diplomiral je iz slavistike leta 1950 v Ljubljani, doktoriral pa iz literarnih ved leta 1960 v Rimu. V svoji izjemni razgledanosti se je približal različnim strokam, v katerih se je brez izjeme odlikoval s pomembnimi dosežki. Deloval je kot skladatelj, jezikoslovec, slovenist, etnomuzikolog, etimolog, publicist, kritik, esejist, raziskovalec, glasbeni urednik in pedagog. Raziskoval je tako na literarnem in jezikoslovnem kot tudi na glasbenem področju in je s posebnim zanimanjem prispeval k poglabljanju poznavanja ljudske zakladnice iz Tržaške, Goriške, Kanalske doline, Benečije in Rezije.


Merkújev skladateljski opus, tesno povezan z ohranitvijo in ovrednotenjem ljudskega izročila, je tako pomemben, obsežen in odmeven, da že dolgo sodi v nepogrešljivi del slovenske sodobne glasbe in tudi širše kulture. Njegov uspeh se ni omejil zgolj na domače okolje, kjer so nekatere od njegovih skladb že postale »klasika«, temveč je zamejski avtor zaslovel tudi širom po svetu, saj so njegova dela zazvenela na vseh petih celinah. Skladatelj z izstopajočo integriteto je ustvarjal za malodane vse glasbene sestave in zvrsti: njegov opus obsega solistična, komorna, simfonično-koncertna, vokalno instrumentalna dela, samospeve, zbore, vse do opere. Njegov glasbeni stavek raste iz poznoromantične šole in se prek moderne Marija Kogoja odpre novim izrazom po zgledu Šostakoviča ter druge dunajske šole, do neoekspresionizma. V šestdesetih, v času novega modernizma, je aktivno sodeloval s somišljeniki v skupini Pro musica viva pri odpiranju slovenske glasbe v evropsko smer. Njegova vokalna glasba je neločljivo povezana z besedilom – izbiri besedil je kot jezikoslovec, dialektolog, ljubitelj ter govorec več jezikov in narečij posvečal posebno pozornost in jim pripisoval veliko izrazno težo. Vsak jezik, vsako narečje ima, kot pravi, svojo izraznost, svojo melodijo, svoj notranji ritem. Pri večini svojih del se je odločal za slovensko ali italijansko besedilo. Posebno mesto med besedili njegovih skladb ima pesnik Srečko Kosovel. Z njim je tesno povezan vse od leta 1943, ko je začel brati njegovo poezijo. Nedvomno najtehtnejši in glasbeno najbolj izčiščeni sta Merkújevi zadnji zborovski deli – Postavljam ti spomenik (2000) na besedilo Srečka Kosovela in ob ženini smrti napisana Remembering Martha (2002) za sopran, zbor in metalofone na Shakespearjevo besedilo – ter že pred leti napisan Requiem, ki ga je posvetil samemu sebi in ga imenoval »maša ob veselem prehodu«, saj opeva prehod v novo, polno življenje.


Tudi vse Merkújeve etnomuzikološke raziskave so obogatile in obarvale njegovo izrazno paleto. Vedno je posebno mesto namenjal ljudski glasbi in tako izjemno prispeval k njenemu zbiranju in ohranjanju. Spoznaval jo je najprej kot raziskovalec, potem šele kot skladatelj, zato je bil glasbenemu izročilu, ki ga je zapisoval, ter kraju in tistemu, ki mu je to izročilo posredoval, zelo zvest – hvaležno navezan na to, kar je prejel. Pisati skladbe v raznih slovenskih narečjih je bil zanj poseben užitek. Sam pravi: »Treba je upoštevati, da predelovanje ljudske glasbe pomeni presaditev glasbe iz naravnega okolja v okolje, ki za to glasbo ni več naravno, ker je učeno in je daleč od krajev in namenov prvotne ljudske glasbe. Ljudska glasba je iterativna, medtem ko je v koncertni dvorani to nemogoče, ker je treba prilagoditi glasbeno snov drugim navadam in mentalitetam. Pri tem je poustvarjalec popolnoma svoboden in lahko sam odloča smer in obliko svoje priredbe. Zavedajoč se tega, sem se moral domisliti nove vloge že dane glasbe. Ta vloga je dejansko enakovredna čistemu ustvarjalnemu delu.« Sredi šestdesetih let 20. stoletja se je usmeril v zbiranje ljudskih pesmi pri Slovencih v Italiji, to pa je preraslo v zbiranje pripovedk, običajev, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je pozneje objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (1976). Med najvidnejšimi sadovi tega raziskovanja so mnoge skladbe, ki se opirajo na ljudsko osnovo in so izšle v zbirki Ljudske pesmi Slovencev v Italiji (1981). Z izdajo Otroške ljudske pesmi Slovencev v Italiji (Pro musica studium, Rim, 1984) je posebno pozornost posvetil tudi otroškim glasovom.


Na eni strani močno zaznamovan z ljudsko glasbo se je Merkù preizkusil tudi v skladanju opere. Potem ko je vrsto let ustvarjal za predstave v glasbenem gledališču, je leta 1974 sprejel vabilo tržaškega občinskega gledališča, da pripravi novo opero. Po dveh letih je opera Kačji pastir, ki je sočasno nastajala tudi v italijanski različici, postala prva slovenska opera, s krstno izvedbo v opernem, sicer takrat zelo »italijanskem«, tržaškem občinskem gledališču G. Verdi (1976) in čez čas v mariborski operi (1985–1986).


Poseben pomen imajo Merkùjeva jezikoslovna raziskovanja. Uredil, komentiral in objavil je Slovenska plemiška pisma družine Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja (1980), s katerimi je dokazal rabo slovenščine med tujim plemstvom na Slovenskem. Kot raziskovalec slovenskih osebnih in krajevnih lastnih imen pa je pomembno prispeval k razumevanju izvora slovenskih priimkov na jezikovnem zahodu Slovenije ter dokazovanju avtohtonega slovenskega porekla ljudi in krajev, ki danes pripadajo Italiji.


Skladateljski, raziskovalni in publicistični opus Pavleta Merkúja pomeni enega od vrhov slovenske ustvarjalnosti po drugi svetovni vojni. Nekatere njegove knjige se že uvrsčajo med temeljna dela različnih strok, njegova ustvarjalnost in samozavestni nastop pa med neizbrisna znamenja slovenske kulturne navzočnosti v Trstu. Vrednost njegovega dela potrjujejo tudi nagrade, ki jih je prejemal za svojo mnogovrstno dejavnost. Leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada za skladbo Koncert za violino in orkester, leta 2001 prvo Štrekljevo nagrado za izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega blaga v besedi in pesmi, leta 2002 srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za utemeljevanje slovenske narodne identitete med zamejskimi Slovenci ter zasluge na področju znanosti in umetnosti, leta 2006 stanovsko Kozinovo nagrado za zaokrožen skladateljski opus, ki temelji na ljudskem izročilu, in leta 2007 priznanje Slavističnega društva Slovenije za življenjsko delo na področju raziskovanja slovenskega jezika na zahodni meji. S svojo močno osebnostjo in ugledom je skupaj z nekaterimi somišljeniki ustanovil kulturno-umetniško združenje slovensko-italijanskega prijateljstva »Gruppo 85 Skupina« kot vzor možnosti sobivanja, sožitja in sodelovanja različnih kultur ter tako vidno vplival na odnos večinskega naroda do slovenske kulture. Skupino, ustanovljeno sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, so sestavljale najpomembnejše tržaške osebnosti iz sveta umetnosti in kulture: poleg Merkúja še Fulvio Tomizza, Boris Pahor, Claudio Magris, Alojz Rebula, Lojze Spacal, Fabio Nieder in drugi.


Merkújev ideal ni bil nikoli tehnološka ali tehnična specializacija, temveč Leonardov Anthropos. »Dejansko ne more noben sferični človek imeti v sebi enakovrednih delov te sfere. Na dnu vsega tega je radovednost, tista vrlina, ki dovoljuje človeku, da lahko še raste in napreduje. Človek sem,« pravi, »ki je počasi skušal rasti, in sem včasih rabil leta in leta, da sem razumel najpreprostejše stvari.« Sintezo svojih estetskih in glasbeno-socioloških spoznanj je Merkù zbral v knjigi Poslušam (1983), v kateri se kaže kot pronicljiv analitik in objektiven kritik povojne slovenske in svetovne glasbe.


Pavle Merkù je danes še vedno tak, kakršnega že od nekdaj poznam. Ohranil je svobodo, ker ne bi mogel živeti brez nje, in ohranil je radovednost, ker ne bi mogel rasti, če ne bi bil več radoveden. Ima se za privilegiranega človeka. Za vsak privilegij je treba plačati določeno ceno, vendar jo, kot pravi, rad plačuje.


 Stojan Kuret