Vesna Pernarčič

Vesna Pernarčič je ena izmed osrednjih nosilk repertoarja Prešernovega gledališča Kranj. V zadnjih dveh letih je izoblikovala zavidljivo paleto različnih vlog, zaradi katerih jo prav gotovo lahko uvrščamo med najpomembnejše ustvarjalce slovenske gledališke umetnosti.


Tako je bila energična Irina v Treh sestrah Antona Pavloviča Čehova, nežna in ljubka Emmi Rothner v Proti severnemu vetru Daniela Glattauerja, spletkarska sekretarka Magdalena v Limonadi Slovenici Vinka Möderendorferja, odštekana kritičarka v Snu Enrica Luttmanna in nazadnje nepozabna Marlene v predstavi Marlene Dietrich Nebojše Pop-Tasića. Za svoje stvaritve je prejela več nagrad. Naj omenimo le tiste iz zadnjih dveh let:


Na Dnevih komedije 2012 v Celju je z vlogo Emmi Rothner v predstavi Proti severnemu vetru postala žlahtna komedijantka. V obrazložitvi so med drugim zapisali, da je igralka postopoma razkrivala čustvene plasti svojega lika z odlično kontroliranimi humornimi izbruhi in tako je s komičnimi sredstvi izrazila eksistencialno stisko sodobne ženske. Leta 2012 je dobila priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za igralske dosežke v letu 2011 in leta 2013 na 14. mednarodnem festivalu komornega gledališča Zlati lev v Umagu za vlogo Marlene v predstavi Marlene Dietrich zlatega leva.


Odrska prezenca Vesne Pernarčič je skorajda samoumevna. Njena odrska govorica je izbrušena in zareže nežno, a brezkompromisno. Občutek za pravo mero ji daje verjetnost prav v vseh plasteh, ki jih uporablja pri ustvarjanju svojih vlog. Njen igralski register ji omogoča vrhunsko izvedbo tako komedij kot tudi psihološko poglobljenih dram. Igralka za svoje transformacije ne potrebuje zunanjih pomagal. Le skozi stanja prehaja iz vloge v vlogo, a to počne tako naravno in prepričljivo, da je pred nami v vsaki stvaritvi drugačna in dokončna. Poleg tega je tudi izjemna pevka, kar pa je v igralskem poklicu lahko dvorezen meč in le zahvaljujoč bistrosti in talentu s svojim petjem nikoli ne prestopi v želji po ugajanju in aplavzu na odprti sceni, ampak ga vsakič inteligentno vpne v svojo interpretacijo lika, kar seveda govori o njeni igralski veličini.


Dvomimo, da obstaja v slovenskem prostoru igralka, ki bi uspela tako popolno in dih jemajoče upodobiti Marlene Dietrich, kot jo je upodobila Vesna; njeno razdvojenost med materjo in žensko, med drzno grešnico in nadzirano divo, med notranje osvobojeno humanistko in upornico proti nacizmu, predvsem pa njeno srhljivo osamljeno otožnost. Vesnina prvinskost govorice telesa in glasu je tisto, kar začara. Opazuješ Igralko, kako z minimalnimi sredstvi razgalja življenje Velike Marlene. Kako skromno in vendar veličastno zavzame prostor pred rdečo zaveso, se oprime mikrofona in izlije svojo dušo. Kako se poigrava z gledalci. Jih vabi in obenem odriva, jih zapeljuje in obenem ne spusti k sebi. Je na odru, a obenem daleč stran. Pravzaprav gledaš in poslušaš ... kabaret, ki ni kabaret ... Marlene, ki ni in je Marlene ... in občuduješ igralko Vesno Pernarčič, ki je oboje in še več. In kaj takega se v gledališču redko dogodi. To so presežki, ki spremenijo gledališko vlogo v biser umetnosti, in zato je igralka Vesna Pernarčič prav gotovo primerna kandidatka za nagrado Prešernovega sklada.

 

 

Nataša Barbara Gračner