Častni meščani

Naziv častni meščan ali občan se največkrat podeli za izjemen prispevek na področju gospodarstva, znanosti, umetnosti, kulture, športa in humanitarnih ali drugih dejavnosti, ki imajo trajen pomen za razvoj in ugled mesta doma in v tujini.

Seznam častnih meščanov Kranja, priznanje od leta 1994 podeljuje Mestni svet Mestne občine Kranj:

 

Edvard  Kardelj proglašen 23. 12. 1969

Edvard Kardelj (psevdonim Sperans, ilegalna in partizanska imena: Krištof, Bevc in Tone Brodar), slovenski politik

 

Josip Broz Tito, proglašen 10. maja 1962

Josip Broz (partizansko ime Tito), jugoslovanski maršal in politik hrvaško-slovenskega rodu. Josip Broz je bil dolgoletni in dosmrtni predsednik SFRJ.
 

Anton Korošec,  proglašen 29. 7. 1938
Anton Korošec, slovenski politik in teolog. Leta 1907 je bil izvoljen za poslanca Vseslovenske ljudske stranke v državnem zboru, kjer je 30. maja 1917 kot predsednik Jugoslovanskega kluba prebral majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev vseh Južnih Slovanov v eno državno enoto v okviru avstro-ogrske monarhije. Ob razpadu Avstro-Ogrske je Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki mu je predsedoval, 29. oktobra 1918 razglasil Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov.

 

Janko Žirovnik,  proglašen 18. 1. 1935

Janko Žirovnik, slovenski zbiralec ljudskih pesmi, učitelj in sadjar. V krajih, kjer je služboval, je tudi ustanavljal in vodil pevske zbore ter od 1880 zapisoval ljudske pesmi. Po upokojitvi se je preselil nazaj v rodni Kranj in tam še nekaj let vodil šolo Glasbene matice

 

Peter Grasseli, proglašen 27. 7. 1930

Grasselli je bil ljubljanski župan med letoma 1882 in 1896. Bil je prvi slovenski župan in med župani z najdaljšim stažem. Zasnoval ali omogočil je več reform, ki jih površno pripisujemo njegovemu nasledniku Hribarju. Bil je med pobudniki gradnje sodobnega vodovoda. Pomagal je pri začetkih popotresne obnove Ljubljane. Rodil se je v Kranju, ki mu je ves čas življenja posvečal posebno pozornost.

 

Anton Koblar,  proglašen 18. 7. 1928

 

Tomo Zupan, proglašen 20. 2. 1925

 

Ivan Tavčar, proglašen 26. 8. 1921

 

Ivan Ribar, proglašen 11. 7. 1921

Jugoslavanski odvetnik in politik.

 

Nikola Pašić, proglašen 11. 7. 1921

Bil je prvak Narodne radikalne stranke in večkratni predsednik vlade v Kraljevini Srbiji in v Kraljevini SHS. Kot predsednik vlade je leta 1914 vedel za načrtovani atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki ga je v sodelovanju z Mlado Bosno pripravljala tajna srbska teroristična organizacija Črna roka, a ni nič ukrenil.

 

Ivan Hribar, proglašen 15. 9. 1921

 

Ciril Pirc, proglašen 9. 4. 1921

 

Ferdinand Pollak, proglašen 9. 4. 1921

 

Davorin Jenko  proglašen 11. 12. 1910
Davorin Jenko, slovenski in srbski skladatelj in dirigent, član Srbske akademije znanosti in umetnosti. Večino slovenskih del je napisal v času študija na Dunaju. Uglasbil je med drugimi Vilharjevo Lipa zelenela je in na besedilo Simona Jenka slovensko himno Naprej zastava slave (1860), ki je zdaj uradna himna Slovenske vojske. Bil je med prvimi na Slovenskem, ki je pisal samospeve, med katerimi izstopajo samospevi na besedila Franceta Prešerna. V obdobju bivanja v Beogradu je skladal zlasti na srbska besedila za gledališče, postavil pa je tudi temelje srbski zborovski glasbi. Na besedilo Jovana Đorđevića je uglasbil srbsko državno himno Bože pravde (1872) in bil avtor tudi prve srbske operete Čarovnica (1882).

 

Karel Šavnik, proglašen 9. 12. 1904

Slovenski pravnik, finančni strokovnjak in profesor. Šavnik je študij prava končal leta 1896 in bil 1897 promoviran na univerzi v Gradcu. Od 1899 je bil zaposlen na finančnem ministrstvu na Dunaju, od leta 1918 dalje pa na ministrstvu za finance Kraljevine SHS, hkrati pa je od 1923 honorarno predaval finančno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani.

 

Vinko Hafner (naziv podeljen 1972)
Vinko Hafner, slovenski politik, komunist, partizan, častnik, politični komisar in prvoborec. Pred 2. svetovno vojno je bil tekstilni delavec v Jugobruni, kjer je bil zaradi sindikalnega delovanja (tajnik tekstilne podzveze Slpošne strokovne zveze v Kranju) odpuščen. Leta 1940 je vstopil v KPS in 1941 v NOB, kjer je mdr. sodeloval pri organiziranju partijske tehnike. Opravljal je dolžnosti sekretarja OK KPS Kranj (1942), političnega komisarja I. grupe odredov, člana PK KPS in sekretarja PK SKOJ za Gorenjsko in Koroško. Kot odposlanec se je udeležil Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. 1944 je bil sekretar komisije za agitacijo in propagando KPS za Štajersko, kjer je urejal Novi čas, nato sekretar političnega oddelka 15.divizije in politični komisar 18. divizije. Po osvoboditvi je bil predsednik okrajnega ljudskega odbora v Kranju in sekretar OK KP Kranj, pomočnik predsednika Sveta za zakonodajo vlade LRS (1946-53), nato predsednik Občinskega ljudskega odbora Kranj in1961-65 državni podsekretar v sekretariatu (ministrstvu) Zveznega izvršnega sveta za industrijo, ter namestnik zveznega sekretarja za industrijo in trgovino, član predsedstva CK ZKS ter predsednik komisije za družbenoekonomske odnose in gospodarsko politiko, od 1967 podpredsednik Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije ter predsednik odbora za socialno politiko in komunalne zadeve v republiškem izvršnem svetu. Po politični "čistki" 1972 je postal predsednik mestne konference ZKS za Ljubljano, konec 70. let pa predsednik Zveze sindikatov Slovenije in bil 1982-86 predsednik republiške skupščine. Največjo medijsko pozornost je dosegel leta 1988 ob sporu s srbskim politikom Slobodanom Miloševićem (Hafnerjevo žuganje s prstom na zasedanju CK ZKJ, katerega član je bil ob zaključku svoje politične kariere 1986-90).

 

Tomo Česen (naziv podeljen 1990)

Slovenski športni plezalec in alpinist. Leta 1975 se je Česen vključil v alpinistično šolo AO Kranj, dve leti kasneje postal alpinist, leta 1984 pa tudi alpinistični inštruktor.Prve alpinistične vzpone je opravljal z vrstniki, z bratom Markom sta potem začela plezati tudi po težjih smereh, plezanje je nadaljeval v navezi z Andrejem Štremfljem, pa tudi z Nejcem Zaplotnikom, veliko pa je plezal tudi sam. V letih 1988 in 1989 je bil načelnik alpinističnega odseka Kranj. Leta 1995 je postal selektor mladinske reprezentance v športnem plezanju, v letu 1997 pa je prevzel člansko reprezantanco. Od 1995 vodi Komisijo za športno plezanje. Je postavljalec smeri v športnem plezanju z mednarodno licenco, odgovoren za izpeljavo državnih prvenstev. Je tudi organizator in vodja tekme svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju. Sedem let je bil trener Martine Čufar, ki je leta 2001 osvojila naslov svetovne prvakinje.

 

dr. Ljubo Sirc (naziv podeljen 2003)

Ljubo Sirc, CBE, slovenski in britanski ekonomist. Po maturi v Kranju je Sirc v Ljubljani študiral pravo, že zelo zgodaj pa ga je pričela zanimati tudi ekonomija. Ob nemški okupaciji je družina iz Kranja zbežala v Ljubljano, saj je Sirčevim grozila izselitev v Srbijo, obenem pa je družina ostala skoraj brez premoženja. Med okupacijo je bil Sirc aktiven v odporniški skupini Stara pravda, ki je bila nekaj časa del Osvobodilne fronte, in ki jo je vodil Črtomir Nagode. Po izključitvi Stare pravde iz Osvobodilne fronte je Sirc odšel v Švico in tam iskal stik z zavezniki. Sirc je nato sodeloval v bojih Pete prekomorske brigade in v artileriji VII. korpusa. Po vojni je družina Sirc zašla v nemilost pri tedanjih komunističnih oblasteh. Ljubo Sirc si je prizadeval za obnovitev večstrankarstva, zaradi česar je komunističnim oblastem postal politično sumljiv. Z očetom Franjom sta bila leta 1947 aretirana in sta bila še istega leta obsojena v tim. Nagodetovem procesu. Oče je bil sprva obsojen na 10 let zapora s prisilnim delom (kasneje pa zaradi bolezni predčasno izpuščen), Ljubo pa sprva na smrt, a je bila kazen spremenjena na 20 let strogega zapora s prisilnim delom.V zaporu je preživel sedem let in pol. Leta 1954 je bil sicer izpuščen iz zapora, a zanj v Jugoslaviji ni bilo ne dela in ne prihodnosti, zato je že leta 1955 preko Italije zbežal v Veliko Britanijo. Leta 1961 je na Univerzi v Fribourgu v Švici doktoriral iz ekonomije, nato pa predaval ekonomijo v Bangladešu in nato v Glasgowu. Oženil se je Sue, ki jo je spoznal na univerzi na Škotskem, v zakonu pa se jima je rodila hčer Nadia. Leta 1983 je ustanovil in nato dolga leta vodil londonski inštitut za preučevanje komunističnih gospodarstev (CRCE ali Centre for Research into Communist Economies; od leta 1996 Centre for Research into Post-communist Economies). Sirc se je v Slovenijo vrnil šele leta 1989. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je leta 1991 razveljavilo sodbo iz Nagodetovega procesa. Leta 1992 je kot član LDS kandidiral na predsedniških volitvah, vendar je pri tem šlo predvsem za liberalno-demokratski politični manever, Sirc pa je nato v predvolilnem boju ostal sam in brez podpore ter bil na volitvah poražen. Po padcu socialističnega režima je dobil le manjšo odškodnino za nacionalizirano premoženje in si je vrsto let neuspešno prizadeval za izplačilo večje odškodnine Med ekonomisti v postsocialističnih deželah je do zadnjega užival velik ugled, zlasti med liberalno usmerjenimi.[9] Proti koncu svojega življenja, je živel v Veliki Britaniji in v Sloveniji.Leta 2004 je bil med pobudniki ustanovitve konservativno-liberalnega civilno-družbenega združenja Zbor za republiko. Od leta 2008 do leta 2010 je sodeloval kot predavatelj na Liberty Seminars v organizaciji društva Svetilnik. Leta 2010 pa se je včlanil v Slovensko demokratsko stranko.

 

Nejc Zaplotnik (naziv podeljen 2003, posthumno)

Slovenski aplinist. Alpinizmu se je posvečal od 1969 in se mu povsem podredil. Uvrstil se je med najuspešnejše slovenske alpiniste svoje generacije. Opravil je nad 350 vzponov vseh težavnostnih stopenj po Evropi, Afriki in Severni Ameriki. Veliko je plezal sam, izvedel več kot 30 prvenstvenih vzponov doma in na tujem, nekaj zahtevnih zimskih ponovitev in več ekstremnih smučarskih spustov. Med najpomembnejšimi plezalskimi dosežki sta na primer: prva zimska ponovitev Trikota in prvenstveni vzpon (Jernejev steber) v severni steni Dolgega hrbta, Salathe v južni steni El Capitana (ZDA). Bil je med redkimi na svetu, ki so se povzpeli na tri osemtisočake: Makalu (1975), Gašerbrum (1977) in Everest (1979), vse po novih prvenstvenih smereh. Uveljavil se je kot organizator, mentor mladim, od 1970 sodeloval pri Gorski reševalni službi, 1979 bil inštruktor na tečaju za gorske vodnike v Nepalu. Od 1972 je pisal plezalske potopise v Planinski vestnik, kritične misli v Alpinistične razglede, nekaj člankov je objavil tudi drugod. Vrh njegovega pisanja je razmišljujoča izpovedna knjiga Pot.

 

Janez Marenčič (naziv podeljen 2004; umrl 2007)

 

Rudi Šeligo (naziv podeljen 2004, posthumno)

 

Miha Pogačnik (naziv podeljen 2005)

 

Nikolaj Bevk (naziv podeljen 2005, posthumno)

Gospodarstvenik. Leta 1967 je diplomiral na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Zaposlil v podjetju Iskra Elektromehanika v Kranju in najprej delal v tehničnem razvoju Tovarne števcev. Posvetil se je uvajanju novih izvedb indukcijskih števcev v proizvodnjo. Leta 1974 je prevzel delovno mesto vodje tehnične kontrole, kar je v industriji meril zelo pomembno in odgovorno delo. Leta 1980 je bil imenovan za namestnika direktorja Zveznega zavoda za mere in plemenite kovine v Beogradu (Srbija), kjer je ostal do leta 1984. Po vrnitvi v Kranj je prevzel vodenje komercialnega sektorja Iskre Kibernetike in tam dočakal razpad SOZDa Iskra. Leta 1989 je prevzel vodenje tozda Števci, ki je kmalu postalo samostojno podjetje. Pod njegovim vodstvom je postala tovarna prva slovenska multinacionalka, imenovana Iskraemeco. Tovarno so temeljito prenovili, razvili so nove izdelke in se s prodajo in proizvodnjo razširili po svetu. Leta 2004 je skupina Iskraemeco štela 20 povezanih podjetij v Evropi in Aziji. Števce z blagovno znamko Iskra pa se je lahko našlo v več kot 100 državah na petih kontinentih. Kot prepričan socialdemokrat je bil zagovornik notranjega lastništva podjetja in zato so notranji lastniki v Iskraemecu ohranili večinski delež. Bil je že tretji mandat član Sveta mestne občine Kranj. V številnih podjetjih je bil član in predsednik nadzornih svetov. Leta 1995 je dobil nagrado Gospodarske zbornice Slovenije.

 
prof. dr. Boris Paternu (naziv podeljen 2006)

Po starših je Gorenjec. Oče je bil rojen na Kuplenku nad Bledom, mati pa v Mostah pri Žirovnici in je iz Čopovega rodu. Kot uradnik je oče služboval v različnih slovenskih krajih, tako da se Boris Paternu v Predgradu blizu Črnomlja rodil po naključju. Leta 1941, ko je bil star petnajst let, se je s starši preselil v Kranj. Tu je preživel najbolj burna, celo nora in hudomušna mladostna doživetja, zato je s tem mestom nekako čustveno povezan. Pravzaprav je z eno nogo ostal v Kranju in je, denimo, leta 1999 organiziral odmevni mednarodni simpozij o Francetu Prešernu, ki ga je v celoti financirala kranjska občina. Je tudi v uredništvu Kranjskega zbornika, v katerem se prepletata zgodovina in znanost in je neke vrste sodobni Valvasor. Nenazadnje, tudi oba njegova sinova sta rojena v Kranju. Kot gimnazijec je deloval v NOB. Maturiral je leta 1946 na gimnaziji v Kranju. Leta 1951 je diplomiral na oddelku za slavistiko ljubljanske filozofske fakultete. Kot asistent je leta 1960 doktoriral iz literarnih znanosti, opravil habilitacijo, postal docent, leta 1966 izredni in leta1972 še redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Na Filozofski fakulteti je predaval od leta 1961. Upokojil se je leta 1994, ko mu je univerza podelila naziv zaslužnega profesorja in čez dve let še država naziv ambasadorja Republike Slovenije v znanosti. Univerza na Primorskem ga je 2008. leta imenovala za častnega doktorja. S predavanji je gostoval na mnogih tujih univerzah, največkrat v Celovcu in Trstu, pa tudi na Češkem, v Nemčiji in Italiji. Leta 1979 je bil izvoljen za dopisnega, leta 1985 pa za rednega člana SAZU.
 

Nace Šumi (naziv podeljen 2007, posthumno)

 

prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj (naziv podeljen 2008)

Je slovenska klimatologinja in redna profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, predstojnica Katedre za agrometeorologijo in članica Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) v Ženevi. V Sloveniji velja za eno izmed pionirk pri raziskovanju vpliva podnebnih sprememb. Leta 1988 je s soavtorjem prejela Nagrado Sklada Borisa Kidriča za originalne prispevke k dinamičnemu modeliranju produkcijske organske mase v odvisnosti od okolja v lokaciji in širšem prostoru. Leta 2008 ji je takratni predsednik Slovenije Danilo Türk podelil red za zasluge »za odmevno znanstveno delo na področju proučevanja podnebnih sprememb ter njeno predanost varovanju okolja«.

 

Marko Aljančič (naziv podeljen 2008, posthumno)

Slovenski biolog in strokovni pisec. Diplomiral je 1960 na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti. Zaposlil se je na Inštitutu za biologijo človeka na Medicinski fakulteti v Ljubljani, bil 1980-1982 ravnatelj Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani, nato kustos te ustanove. Leta 1954 je pri kranjskem Planinskem društvu ustanovil jamarski odsek, zametek organiziranega jamarstva na Gorenjskem. V jami Tular v Kranju je uredil speleobiološki laboratorij, ki se je v skoraj 50 letih delovanja uveljavil kot edini tovrstni v Sloveniji, ter kot kraj, kjer se človeške ribice razmnožujejo tudi izven narave. S posebnim navdušenjem se je zavzemal za promocijo človeške ribice kot simbola varstva slovenske narave. Bil je asistent na ljubljanski medicinski fakulteti, urejal poljudnoznanstveno revijo Pionir, predhodnico današnje Gee. Za obsežno publicistično in prevajalsko delo ga je Prirodoslovno društvo Slovenije leta 2001 izbralo za svojega častnega člana. Poznan je bil tudi kot uveljavljen fotograf, tesno povezanega s fotografsko tradicijo Kranja, ki je dal pomemben prispevek k razvoju fotografske umetnosti pri nas. O tem priča pobuda za ustanovitev Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju. Postal je častni član kranjskega Fotografskega društva Janez Puhar.

 

prim. dr. Tatjana Dolenc Veličkovič (naziv podeljen 2009)

prof. dr. Vladimir Ravnik (naziv podeljen 2011)
akad. prof. dr. Janez Peklenik (naziv podeljen 2012)
prof. France Pibernik (naziv podeljen 2013)
Vincenc Draksler (naziv podeljen 2014)
dr. Peter Vencelj (naziv podeljen 2015)
mag. Drago Štefe (naziv podeljen 2016)