Intervju

15. december, 2015
ANDRIJA PRLAINOVIĆ: OD HERCEG NOVEGA DO VRHA VATERPOLSKEGA SVETA

Rojen v pobratenem mestu Mestne občine Kranj v Črni Gori. Igra za reprezentanco Srbije. Osvojil je že skoraj vse, kar se da osvojiti v vaterpolskem svetu. Medalje s svetovnih in evropskih prvenstev, svetovne lige, mediteranskih in olimpijskih iger. To je Andrija Prlainović iz Herceg Novega . Ta teden je obiskal Kranj, kjer je delil nasvete mladim, nadobudnim vaterpolistom Triglava, z njimi oddelal trening in po njem delil avtograme. Vzel pa si je tudi nekaj minut za vprašanja o vaterpolu na splošno, karieri in trenutnem stanju v svetovnem vaterpolu. Kot pravi sam, se v svoje domače mesto rad vrača.

Kdaj ste začeli s treniranjem vaterpola in kdo vas je navdušil za ta šport?
Rodil sem se v Herceg Novem, tako da sem se zaradi bližine morja takoj našel v vodnih športih. Začel sem s plavanjem, nato pa pri šestih letih prešel na vaterpolo. Od takrat naprej sem v vodi in igram vaterpolo. Ta šport me je privlačil že od otroštva. Vesel sem, da vidim otroke, ki se odločajo za vaterpolo, saj se tako spomnim svojih začetkov, prvih treningov in tekem, kar mi še danes predstavlja nekaj pomembnega, ko igram na vrhunskem nivoju.


Zakaj priporočate treniranje vaterpola?
Voda je odličen kraj za razvoj vsakega otroka. Kot prvo za telesni razvoj, kot drugo pa je vaterpolo tak šport, kjer lahko vsakdo dobi občutek, kaj je to ekipni duh. Poleg tega je to odličen način za spoznavanje ljudi in sklepanje prijateljstev, kar ostane s teboj vse življenje. Vsaj pri meni je bilo tako. Veliko prijateljev sem spoznal prek vaterpola in še danes ostajamo v stikih. Na bazenu med treningi vedno vlada dobro vzdušje, in to je bila ena izmed glavnih stvari, ki me je vlekla k temu, da treniram. Tako takrat, ko sem bil še otrok, kot tudi danes. Vaterpolo je zdrav šport in na bazenu ni nič slabega, kar bi motilo treninge. Vsem priporočam treniranje vaterpola, seveda pa se bo vsak sam odločil, ali mu to leži.


Koliko treninga zahteva moderni vaterpolo?
Sam v klubu treniram vsaj pet ur na dan. Edino nedelja je tisti dan, ko si lahko vzamemo nekoliko več prostega časa.


Kdo je vaš vaterpolski idol?
Nikoli nisem imel idola. Ko sem začel trenirati vaterpolo, je bila aktivna generacija, ki sedaj bolj kot ne opravlja trenerske vloge v klubih. Tu so, na primer, Vujasinović, Savić, Šapić in ostali. To so prvi igralci, s katerimi sem se poistovetil, in lahko bi rekel, da so to moji prvi vaterpolski spomini.


Katero prvenstvo se vam je še posebej vtisnilo v spomin?
Težko je izbrati zgolj eno, vsako tekmovanje je po svoje posebno. Če že moram, bi izbral letošnje svetovno prvenstvo v Kazanu. V finalu smo namreč odigrali res fantastično tekmo in Hrvatom nismo dali prav nikakršne možnosti za to, da nas premagajo.
10. januarja se začne za vas, domače, Evropsko prvenstvo v Kombank Areni v Beogradu. Pričakovanja so v Srbiji seveda velika. To bo še en velik turnir. Igralo se bo pred velikim številom gledalcev, tako da bo to pravi izziv za našo reprezentanco. Tekmovanja se že veselim in pričakujem fantastično vzdušje na tribunah Arene. Verjamem, da bodo tribune nabito polne in da bomo upravičili pričakovanja naših navijačev.


Prvo tekmo boste igrali prot največjemu rivalu, reprezentanci Hrvaške. Je to dobro za vas?
Dobro, težko je zdaj oceniti. Vsekakor bolje, da z njimi igramo prvo tekmo, kod da jih dobimo za nasprotnike v četrtfinalu. Menim, da bodo oni eni izmed naših najtežjih konkurentov za naslov.


V svoji bogati karieri ste osvojili praktično vse. Manjka vam zgolj naslov olimpijskega prvaka. Je čas za to prihodnje poletje v Rio de Janeiru?
Poleg domačega evropskega prvenstva so olimpijske igre seveda glavni cilj sezone. Priprave bomo začeli že v juniju. Na tem tekmovanju je naš cilj jasen. Želimo iti do konca in se domov vrniti z zlato olimpijsko medaljo.


Reprezentanca Srbije pogosto prihaja na priprave v Kranj. Je kaj posebnega na našem mestu?
Da. Lepo je. Tu imamo vedno odlične pogoje in zato se radi vračamo. Verjetno bomo tu opravili tudi del priprav pred odhodom v Rio.


Igrali ste za največja rivala v srbskem športu, tako Partizan kot Crveno Zvezdo. Ali tudi pri vaterpolu obstaja táko rivalstvo kot pri nogometu in košarki?
Ne, ni ravno táko. A tudi v vaterpolu je bilo odigranih ogromno dobrih tekem s fantastičnim vzdušjem na tribunah. Seveda pa se to ne more primerjati z nogometom in košarko.


Kaj najbolj pogrešate zdaj, ko že drugič igrate v tujini, za Pro Recco iz Genove?
Glejte, prav posebej ne pogrešam ničesar. Z mano je v Genovi tudi moja družina, tako da imam vse tisto, kar mi pomeni največ, ob sebi.


Situacija v svetovnem vaterpolu je težka. Kaj bi bilo po vašem mnenju treba storiti, da vaterpolo ponovno dvignemo na višji nivo?
Kot prvo, klubska tekmovanja bi se morala igrati poleti na odprtih bazenih. Mislim, da je to glavna stvar, saj bi s tem privabili več gledalcev na tribune, pa tudi več otrok bi se verjetno začelo ukvarjati s tem športom.


Vem, da imate 28 let. Ampak vseeno, ste že razmišljali, ali boste ostali v vaterpolu tudi po koncu kariere?
Ne vem še. Razmišljam, vendar se še nisem odločil. Verjetno bom o tem razmišljal, ko se bom odločil zaključiti kariero.


Dobro. Morda za konec še kakšen nasvet za mlade vaterpoliste v Sloveniji.
Naj trenirajo, bodo vztrajni in poslušajo svoje trenerje. In pa seveda poskušajo preživeti čim več časa na bazenu.

 

 


 

 

Besedilo in foto v okviru študija za Mestno občino Kranj: Jaka Mikoletič