V Kranju beremo: Maja Vunšek, direktorica Mestne knjižnice Kranj
Na Mestni občini Kranj, ki velja za branju prijazno občino, v rubriki V Kranju beremo predstavljamo odnos do branja in knjig (znanih) Kranjčanov oziroma ljudi, ki so povezani s Kranjem tako ali drugače. S tem bi radi še bolj spodbudili občanke in občane k branju in spoštljivemu odnosu do knjig, obenem pa jim predstavili zanimive posameznike, ki živijo in/ali delajo v Kranju ter tako sooblikujejo njegovo identiteto.
Če se na kratko predstavite – kdo ste in kaj delate?
Sem Maja Vunšek, univerzitetna diplomirana bibliotekarka, direktorica Mestne knjižnice Kranj. Moj poklic je moje poslanstvo, zato ga opravljam z zavzetostjo, navdušenjem in predanostjo. Raje kot bibliotekarka bi bila samo še astronavtka, o tem pa lahko veliko preberem v knjigah. Pred nekaj meseci mi je bila zaupana odgovorna naloga, vodenje največje kulturne ustanove v Kranju, mestne knjižnice. Naša knjižnica je središče spodbujanja bralne kulture in kulture nasploh, vseživljenjskega učenja in gonilo socialnega napredka. S svojim delovanjem vpliva na spremembe v lokalnem in širšem okolju. Od tu tudi naš slogan, HIŠA RAZGLEDOV.
Kaj berete trenutno oziroma katero knjigo ste nazadnje prebrali? Zakaj ravno to – na čigavo priporočilo, zaradi kakšne priložnosti?
Med velikonočnimi prazniki sem prebrala zgodovinski roman z naslovom V morju zrnce soli, avtorice Rute Sepetys, ki opisuje najhujšo pomorsko tragedijo v zgodovini, o kateri pred tem nisem vedela popolnoma nič. V romanu spremljamo evakuacijo nemških civilistov ob koncu 2. svetovne vojne, ki so bežali iz Litve in Prusije na sever Nemčije. Več kot 10.000 ljudi se je vkrcalo na ladjo Wilhelm Gustloff, ki so jo v ledenem Baltiku potopili Rusi. Seveda sem sproti preverjala zgodovinska dejstva na spletu in se o tragediji pogovorila s sinom, ki je zgodovinska enciklopedija. Trenutno berem knjigo meni osebno ljube turške pisateljice, Elif Shafak, z naslovom 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu. Knjiga je polna spominov, ki na dan privrejo ženski, tik po nasilni smrti. Možgani junakinje torej ne ugasnejo takoj, ko ugasne srce. Shafakova je mojstrica prestopanja navidezno samoumevnih delitev spolnih in kulturnih identitet in mojstrica pisane besede s pretresljivo vsebino. Preberem vse, kar se njenega dobi na našem trgu. Knjige največkrat izbiram v Bukli in na portalu dobreknjige.si, sem pa poklicno privilegirana, saj novosti lahko prelistam v knjižnici.
Kaj vam pomeni knjiga? V par stavkih opišite vaš odnos do branja/knjig? Kdo vas je navdušil za knjige?
Moj prvi pravi spomin na knjigo sega daleč v zgodnje otroštvo, ko sem za rojstne dneve največkrat dobila knjigo. Spomnim se zbirke Velike slikanice in knjig, kot so Moj dežnik je lahko balon, Miškolin in Muca copatarica, pa Mačje preje, Piki Jakoba in kasneje zbirke Zlata knjiga. Ko sem leta 1979 zapuščala vrtec, mi je vzgojiteljica Gusti poklonila pomenljivo knjigo Peter Klepec, ki jo imam še danes. Vedno so me navdihovale zgodbe, kjer je zmagala pravica in je mali človek dobil priložnost v življenju, tudi če s kančkom čarovnije. Knjiga je torej vedno z mano, doživljam jo intimno in s polnim čustvovanjem. Ker se v vsebino zelo vživim, ne prenesem srhljivih vsebin, navdušujejo pa me napete kriminalke.
E-knjiga ali navadna knjiga? Zakaj?
Tiskana knjiga ima svoj vonj. Ste kdaj v knjigarni odprli čisto novo knjigo samo zato, da ste jo povonjali? Tiskana knjiga ima tudi obliko, težo, določeno število strani, na otip je prijetna. Najraje imam knjige v gibki vezavi, na kvalitetnem papirju in s pravo velikostjo črk. Nič kaj ekološko, vem, ampak bralnik, za enkrat še ne, hvala.
Kdaj najraje berete?
Berem, ko imam čas, ko začutim, da moram. Berem na dopustu, včasih cel dan, dokler ne preberem do konca. Največkrat berem več knjig hkrati, ker nisem vedno razpoložena za določeno vsebino. Nikoli ne berem v avtu, na vlaku ali na letalu. Takrat raje opazujem naravo.
Katere knjige ne boste nikoli pozabili oziroma vam je zaznamovala življenje?
Nikoli ne bom pozabila knjige Pšenica najlepši cvet (ljudska) iz otroštva, Polentarska polica (Steinbeck) iz mladosti in Sanje v megli (Ritheu) iz odraslega obdobja. Pomagale so mi do drugačnega zavedanja domačega okolja in daljnih, nepoznanih dežel, navad in ljudi.
