Vladimir Kavčič

Vladimir Kavčič (1932) je ena izmed velikih figur sodobne slovenske književnosti. Čeprav se je kot avtor najobsežnejšega literarnega opusa tega obdobja loteval tudi mladinske proze, drame in radijskih iger, si je svoj prostor na »ozemlju« slovenske literature izboril z romanom.


Že v prvih Kavčičevih literarnih objavah v petdesetih letih 20. stoletja vznikne na plan njegova poglavitna tematika: težko življenje človeka med drugo svetovno vojno in po njej. Iz tega časa sta umetniško najmočnejši zbirka desetih novel Čez sotesko ne prideš (1956) in romaneskni prvenec Ne vračaj se sam (1959). Novele tematizirajo vojno vihro med okupatorsko vojsko in domobranci na eni strani ter med partizani na drugi, pri tem pa odpirajo težavna etična vprašanja o krivdi, izdajstvu, uboju, smrti in strahu pred njo. Podobno tudi njegov prvi roman govori o stiskah ljudi v povojnem času, ki jih zaznamuje narodna razklanost. Enemu od romanesknih junakov Kavčič položi v usta tele fatalistične besede, ki na neki način zarišejo najširše obzorje njegove literarne tematizacije vojne: »Ko prideš na svet, ti vcepijo v glavo. Sploh nimaš izbire. Pojdi in umri. Za pravico, za resnico, za Boga.«


Če je za prvo obdobje Kavčičevega literarnega snovanja še značilna idejna teza, ki razrešuje težke moralne in družbene konflikte, pa poslej ni več tako. Njegova socialnorealistična proza začne vsrkavati tudi zmerne modernistične primesi; v tem smislu je najopaznejša kafkovska onirična govorica (zlasti v romanu Od tu dalje). Teznost se čedalje bolj umika odprtosti, primatu vprašanj pred odgovori.


V šestdesetih letih nastane pomembna trilogija romanov Tja in nazaj (1964), Od tu dalje (1964) in Onkraj in še dlje (1965/1966). Kot morda nakazujejo že sami naslovi, je skupno jedro teh romanov razcep na dva pola, ki ju v zadnji posledici poraja nasprotje med individualnim in družbenim. Konec desetletja pa Kavčič v svoji vojni prozi izoblikuje prvi umetniški vrhunec, sintezo, ki jo predstavlja nova trilogija romanov Žrtve (1968−1970). Ta na 2600 straneh razgrne epopejo vojnega dogajanja v Kavčičevi rodni Poljanski dolini. Trilogija ima globoko in zavezujoče sporočilo: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci.


Leta 1973 izide roman Zapisnik, ki je dodobra razburkal tedanjo slovensko javnost. Tedanja politična oblast ga je strogo obsodila (ena izmed posledic je bila tudi preprečitev podelitve Prešernove nagrade). Tako zaradi inovativnega sloga, ki posnema zapisnik zaslišanj in znanstvenih ekspertiz različni strok, kakor zaradi vrhunske literarne tematizacije stalinističnih zločinov povojne Partije (dachauski procesi) je Zapisnik eno izmed Kavčičevih največjih romanesknih del. Leta 1983 je doživel tudi prevod v francoščino pri elitni založbi Gallimard.


V sedemdesetih letih Kavčičev roman dobi novo tematsko razsežnost: v Pustoti (1976) uporabi (pregljevsko) snov, ki zajema iz tolminskega kmečkega upora leta 1713. Ta roman je slogovno nekakšna novodobna ljudska povest, ki je poglobljena z nekaterimi eksistencialističnimi prvinami; zgodovinska snov pa rabi za alegorijo političnega izgnanstva in uporništva na splošno. Na plan prihaja značilna Kavčičeva »filozofija življenja«: človek v nenehnem boju za preživetje ne sme izgubiti upanja. »Človek ni nikoli premagan, nikoli se ne bo uklonil,« pravi eden izmed junakov tega romana.


V osemdesetih letih se z romani, kot so Živalski krog (1982), Veleposlanik na Kitajskem (1987) in Pesnik in policistka (1989) sicer odmakne od svoje poglavitne téme, vendar pri tem ne opusti svoje ostre etične perspektive. Z romanom Ko nebo zažari (1984) pa trilogiji Žrtve priskrbi učinkovit epilog.


V devetdesetih se vrne k »puntarskemu« romanu. Somrak (1996) in Vrnitev v izginule kraje (2000) sta namreč na neki način nadaljevanje Pustote. Vsi ti trije romani ne pomenijo samo učinkovitega literarnega prikaza neke zgodovinske snovi, ampak tudi eno izmed izjemnih antropoloških poglobitev slovenske literature: uvid v zlo, ki determinira človekovo naravo kot tako.


Iz tega časa je treba izpostaviti tudi Kavčičev roman Minevanje zla, ki se navezuje na njegov prvi roman iz leta 1959 (oba romana sta združena v knjigi Minevanje, 1994). Tu znova naletimo na uvid v to, kako so ideološke razlike v resnici minimalne in kako je ideologija samo sredstvo za perpetuiranje starih zamer, ki v vojnih razmerah lahko pripeljejo do katastrofalnih posledic. Eden izmed pomembnih dosežkov tega romana je, da nakazuje mogoč model sprave ali vsaj smer, v kateri bi lahko razmišljali o njej.


Nov vrhunec je Kavčičevo književno ustvarjanje doseglo z leta 2005 izdanim tridelnim romanom Prihodnost, ki je ni bilo. V njem je na nič manj kot 966 straneh ustvaril pravo epopejo povojne Slovenije z jasnimi avtobiografskimi prvinami. Skozi perspektivo najstnika, ki se v povojni Ljubljani šola in počasi vklaplja v novo življenje, se pred nami izrisuje povojna družba, ki reproducira stare delitve med ljudmi. Junak se mora po eni strani boriti z občutkom krivde, ker je prisiljen vohuniti za svojo lastno materjo, po drugi strani pa ga mučijo spomini na strahote iz vojnega časa. S tem se razkrije najgloblja plast vojne tragedije: zunanja vojna je sicer že končana, razdivja pa se nova, še okrutnejša: notranja vojna, ki znova in znova odpira rane in ji v travmatizirani individualni in kolektivni (pod)zavesti ni videti konca.


Da je Kavčič izjemno vitalna figura sodobne slovenske književnosti, priča tudi njegov najnovejši roman Od nikoder do nikamor (2011), v katerem znova zvesto svoji romaneskni poetiki tematizira vojno in njene posledice vse do današnjih dni. Sporočilo romana nakazuje že sam naslov: kot ljudje, kot narod, nismo v resnici prišli nikamor, če nismo razrešili svojih najglobljih razklanosti.


Vladimirja Kavčiča je literarna veda že razglasila za klasika slovenske literature, vrh tega pa ga lahko zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst okličemo za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem.

 

Alen Širca