Prešernovo gledališče Kranj

 

Po koncu vojne, leta 1945, so se kranjski gledališki zanesenjaki s predvojnih amaterskih odrov združili v enotno gledališče, ki se je po nekajmesečnem delovanju preimenovalo v Prešernovo gledališče.

 

Velika zareza je bila profesionalizacija gledališča 8. februarja 1950, tako da je bilo gledališko leto 1950/51 prva sezona poklicnega Prešernovega gledališča. V letih od 1951 do 1953 si je gledališče prislužilo tudi sloves enega najbolj eksperimentalnih teatrov v Sloveniji, saj so ustvarjalci v predstave vnašali modernistične dramaturške prvine in pripravili več slovenskih in jugoslovanskih praizvedb, zlasti iz anglosaškega govornega sveta. Najbolj razhajajoče se ocene je doživela igra Na dnu Maksima Gorkega, ki je naletela na ostro kritiko vodilnega slovenskega komunističnega kulturnega ideologa. V naslednjih letih je bil program bolj umirjen, sestavljen okvirno iz po štirih do petih komedij in tragedij, najmanj ena predstava pa je bila namenjena mlajšemu občinstvu. Še vedno pa so pripravljali presenečenja, ki so v Kranj privabljala tudi gledalce od drugod; to npr. velja za prvo uprizoritev Sartrovega dela v Sloveniji decembra 1954. Poleg idejnih pritiskov so na gledališko delo močno vplivale tudi skromne možnosti gledališke stavbe, vendar kljub številnim prošnjam, naslovljenim na pristojne organe oblasti, do temeljite prenove gledališke hiše ni prišlo.

 

V sezoni 1956/57 so lokalne kranjske politične oblasti predlagale »reorganizacijo« gledališča; za to zamegljeno frazo se je skrivala zahteva po ukinitvi poklicnega gledališča v Kranju. Podlago za predlog je ponujal nov gledališki zakon, za njim pa je stal širši slovenski politični vrh, ki je v dveh letih zelo skrčil mrežo slovenskih polpoklicnih in poklicnih gledališč, in s tem ponudbo nasploh.

 

Ob ukinjanju gledališča v Kranju se je razvila ena najbolj »znamenitih« kulturnopolitičnih afer v Sloveniji. Proti predlogu oblasti so namreč svoj glas dvignili številni slovenski kulturni in drugi javni delavci pa tudi mediji so objavili vrsto prispevkov v bran gledališču. Gledališče v Kranju je bilo kljub temu ukinjeno po prvi premieri v sezoni 1957/58, po uprizoritvi Shakespearove tragedije Romeo in Julija, ki je naletela na odličen odziv kritike. Ukinitev gledališča, ki se je uveljavilo v svoji okolici in širše ter je imelo močno podporo v strokovnih ocenah najuglednejših poznavalcev slovenskih gledališč, gledaliških kritikov in profesorjev Akademije za igralsko umetnost, se je v zgodovino zapisala kot eden največjih kulturnih škandalov v času komunističnega režima v Sloveniji.

 

Od leta 1958 do 1989 je gledališče delovalo kot amatersko, pod okriljem dramske sekcije Svoboda, pozneje pa je upravni odbor Prešernovega gledališča ustanovil zavod Prešernovo gledališče z amatersko dejavnostjo in pripravil lastni abonma z osmimi predstavami, v katerem so sodelovala tudi slovenska poklicna gledališča. Toda ideja o oživitvi poklicnega gledališča se je znova prebujala. Prišlo je celo do predloga o združitvi Prešernovega gledališča z Mestnim gledališčem ljubljanskim, vendar do združitve pozneje ni prišlo. Kranjski gledališčniki so nadaljevali z amaterskim delom, uprizarjali pa so tudi zahtevnejši program, zato si je gledališče postopno pridobilo vzdevek »polpoklicno«.

 

Leta 1971 je Kranj dobil svoj festival, imenovan Teden slovenske drame (TSD), ki je vzpodbudil ustvarjalno in izvirno delo kranjskega ansambla. TSD je bil zamišljen kot pregled uprizorjene slovenske dramatike, leta 1978 pa so v okviru Tedna začeli podeljevati nagrado Slavka Gruma za najboljše izvirno slovensko dramsko besedilo. Ob nagradi za dramsko besedilo je bilo ustanovljeno tudi Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji. Teden slovenske drame je bil ne nazadnje tudi odločilen za umetniški renomé in poznejšo vnovično profesionalizacijo Prešernovega gledališča.

 

Leto 1975 je bilo za Prešernovo gledališče leto kadrovskih sprememb. Namesto prejšnjega direktorja Marjana Lombarja je bil na to mesto izvoljen Jakob Kurat, umetniški vodja pa je po odhodu Janeza Povšeta postal Matija Logar. In prav slednjemu gre največja zasluga za to, da se je gledališče postopno približalo vnovični profesionalizaciji. Najočitneje se je ta tendenca izrazila v izjemno uspešni uprizoritvi Šeligove Svatbe v režiji Dušana Jovanovića v sezoni 1980/81, saj je predstava tako zaradi izvrstnih igralskih kreacij kot zaradi odlične režije postala ena najodmevnejših ne le v Prešernovem gledališču, ampak v celotnem slovenskem gledališkem prostoru.

 

Leta 1989 je bilo Prešernovo gledališče po »samoukinitvi« amaterjev znova potrjeno kot poklicno. Imelo je pet redno zaposlenih igralcev (Bernarda Oman, Judita Zidar, Tine Oman, Pavel Rakovec in Matjaž Višnar), vendar si je kljub številčno skromnemu ansamblu prizadevalo k uprizarjanju zahtevnejših dramskih del in krstnih uprizoritev slovenskih dramatikov.

 

Leta 1990 je ob umetniškem vodji Matiji Logarju direktorske naloge gledališča prevzel Milan Marinič.

Po odhodu Matije Logarja v SLG Celje je umetniško vodstvo gledališča prevzela dramaturginja Ira Ratej.

Leta 1998 je v Prešernovem gledališču znova prišlo do izrazitejših kadrovskih sprememb. Na mesto ravnatelja Prešernovega gledališča je bil imenovan mag. Tomaž Kukovica, vodenje umetniškega oddelka je za eno leto prevzel dramaturg Janez Vencelj, pozneje pa je svet gledališča na to mesto imenoval dramaturginjo Marinko Poštrak. V naslednjih dveh sezonah je postalo očitno, da si je vodstvo zadalo ambiciozne cilje, tako v repertoarnem kot tudi v promocijskem in organizacijskem smislu. Repertoar je bil usmerjen v dela sodobnih dramatikov in v sodobno interpretacijo klasikov ter v izbor najvidnejših režiserjev in drugih sodelavcev. Leta 2000 je bil na mesto direktorja Prešernovega gledališča imenovan Borut Veselko, ki je gledališče vodil dva mandata.

 

Leta 2011 pa je mesto direktorice prevzela Mirjam Drnovšček. Vodja umetniškega oddelka in dramaturginja pa ostaja Marinka Poštrak, ki še naprej uspešno oblikuje repertoarno podobo gledališča. V tem obdobju je Prešernovo gledališče zaradi uprizarjanja odmevnih predstav preraslo v eno izmed osrednjih slovenskih gledališč, ki je prepoznavno po svoji estetsko-idejni repertoarni usmeritvi, igralskih imenih, pa tudi po zmeraj večji medijski odmevnosti. Igralski ansambel se je v tem času s petih stalnih članov razširil na devet igralcev (Vesna Jevnikar, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Miha Rodman, Vesna Slapar, Peter Musevski, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko in Matjaž Višnar).

 

Poleg številnih nagrad, ki so jih v teh letih prejeli člani PG in gostujoči igralci ter sodelavci (npr. Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji in veliki bršnjanov venec za življensko delo na področju dramaturgije Marinki Poštrak, Severjeva nagrada Vesni Jevnikar, Zlati lev v Umagu Darji Reichman, priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije Roku Viharju, Darji Reichman, vesni Slapar in Vesni pernarčič, nagrada žlahtni komedijant Vesni Pernarčič - Žunić in Roku Viharju, nagrade festivala SKUP Gabru K. Trseglavu, Matjažu Tribušonu in Žanini Mirčevski) so bile za gledališče izjemno pomembne tudi nagrade na najrazličnejših festivalih. Naj omenimo samo nekatere: dvakrat so prejeli veliko nagrado za najboljšo predstavo na mednarodnem festivalu Zlati lev v Umagu (P. Vogel: Kako sem se naučila voziti v režiji Mateje Koležnik leta 2001 in O. von Horvath: Vera Ljubezen Upanje v režiji Eduarda Milerja 2002); predstava Vera Ljubezen Upanje je, prav tako na festivalu v Umagu, prejela tudi nagrado občinstva; Linhartova Županova Micka v režiji Vita Tauferja je bila na 31. tednu slovenske drame 2002 izbrana za najboljšo uprizoritev v celoti; Pinterjeva Zabava za rojstni dan v režiji Vita Tauferja je prejela Borštnikovo nagrado leta 2003 za najboljšo uprizoritev v celoti, Sofoklov Kralj Ojdipus pa Borštnikovo nagrado za glasbo 2005 (avtor Aldo Kumar, režiser Vito Taufer). Predstava Hlapci je prejela na 41. Tednu slovenske drame Šeligovo nagrado in nagrado občinstva. Mala in velika luna pa na Pikinem festivalu nagrado Zlata pika.

 

Prav tako tudi Teden slovenske drame postaja vedno bolj odmeven in kakovosten, saj je z gostujočimi predstavami iz tujine prerasel v mednarodni festival, zelo uspešno pa je zaživel tudi projekt DRAMSKIH DELAVNIC, ki jih Prešernovo gledališče prireja v sodelovanju z različnimi gledališkimi institucijami (spletni portal sigledal.org, slovenski ITI, revija Sodobnost, British Councilom in ostali) ter številnimi uglednimi mentorji iz Slovenije in tujine.

 

PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ
Glavni trg 6, 4000 Kranj
Telefon uprave: 20 280 49 00
Direktor: Mirjam Drnovšček

Stik z javnostmi: Janez Vencelj