Bitnje je bilo naseljeno že pred več kot 2500 leti. Odkriti so bili ostanki prazgodovinskih gomil-žarnih grobišč, s konca bronaste in začetka železne dobe ( 10 do 8 stol. pred našim štetjem ). Najlepše in še danes vidne so tri gomile na Križnarjovmo pol v bližini vrtca v Zg. Bitnju, ena pa je v gozdu, v Sr. Bitnju, pod gričem z ledinskim imenom Tičnca. .V Sp. Bitnju, ob cerkvi Sv. Miklavža so so odkrili ostanke rimske podeželske posesti t. im. vile rustike iz 3.in 4. stol našega štetja. Med izkopavanji so arheologi naleteli tudi na rimski sistem ogrevanja-hipokavst.
V zgodnjem srednjem veku, v 8 stol., so se tudi v Bitnju naselili naši slovenski predniki, o čemer pričajo odkriti grobovi v Golobovi jami, v bližini gasilskega doma. V njih so našli lonček in nož. Replika lončka je razstavljena v Gorenjskem muzeju v Kranju Po letu 973 je bilo tudi ozemlje ob zahodnem robu Sorškega polja vključeno v posest freizinških škofov. Najprej so kolonizirali samo območje Sp. Bitnja, leta 1002 pa še preostali del Bitnja Med tu živeče staroselce so naselili Bavarce in jih skupaj povezali najprej v urade, kasneje v župe. Največja na območju freizinške posesti je bila Bavarska župa, ki se je leta 1501 preimenovala v Bitenjsko župo.
Vas ima tri cerkve. V Zg. Bitnju stoji cerkev Sv. Tomaža iz 15.stol, v kateri se prepletata gotika in barok. Posvečena je bila leta 1521. V Sr. Bitnju, na polju, južno od pokopališča, je renesančna cerkev Sv. Uršule iz 17.stol. V Sp. Bitnju pa stoji cerkev Sv. Miklavža iz 14. stol. ( prej Sv. Vida iz 12. stol. ), zgrajena v romansko gotskem slogu z lepim lesenim kasetiranim stropom iz leta 1715.
Ime naj bi vas dobila po prvotni cerkvi Sv. Vida v Sp. Bitnju-Vitingen. Na prvo pisno omembo Bitnja so zgodovinarji naleteli v dokumentih iz leta 1160. Skozi stoletja se pojavljajo različno pisana imena. Vas je bila v 16 stol. razdeljena na tri dele, po nemsko imenovane, Ober, Mitter in Unter Feichting ( Zgornje, Srednje in Spodnje mokrišče ). Slovenski ime vas dobi v drugi polovici 19.stol. kot Zgornje, Srednje in Spodnje Bitnje.
Kolonizacija in uprava je uveljavila nemški jezik. Ob stalnem mešanju s slovenščino se je izoblikovala komaj razumljiva mešanica, ki jo v 17.stol. omenja polihistor Janez Vajkard Valvasor. V Slavi Vojvodine Kranjske je Bitnje zapisal kot Feichting in Bitinia. Po več stoletjih je nemški jezik nadomestila slovenščina. Danes na kolonizacijo spominjajo nemški priimki in kot že omenjeno, nekatera ledinska imena in posamezni izrazi.
Bitenjčani so bili poljedelci in živinorejci, v 16,stol. pa se gruntarjem pridružijo kajžarji, ki so se preživljali tudi z rokodelstvom, predvsem s tkanjem platna, sitarstvom in lončarstvom.
