Te dni sem se bil prisiljen za nekaj časa ustaviti. Dobesedno. Staknil sem boreliozo. Po zdravljenju z antibiotiki se je moje stanje sprva popravilo, nato pa so sledili nepričakovani zapleti. Teden dni sem tako preživel v bolnišnici na opazovanju.
Zdaj sem že precej bolje. Predvsem pa sem hvaležen. Hvaležen zdravnikom, medicinskim sestram in vsem zdravstvenim delavcem, ki so poskrbeli zame. In še posebna hvaležnost gre skrbnemu in požrtvovalnemu strežnemu osebju, kuharicam, snažilkam. Vsem, ki skrbijo za to, da se pacient počuti kot kralj. Včasih namreč zdravstveni sistem radi ocenjujemo skozi posamezne slabe izkušnje ali pa skozi vsakodnevna politična preigravanja. A ko se znajdeš na drugi strani, kot pacient, še bolj jasno vidiš, koliko znanja, predanosti in človečnosti je vsak dan na voljo ljudem, ki pomoč najbolj potrebujejo.
Priznam pa, da mi je žal vsakega dneva, ko nisem mogel biti v službi. Še bolj pa vseh dogodkov, srečanj in priložnosti za druženje z občankami in občani, ki sem jih moral izpustiti. Zato se iskreno opravičujem vsem organizatorjem, ki so računali name, in vsem, s katerimi se v teh dneh nismo mogli srečati.
Je pa bila ta prisilna pavza tudi priložnost za nekaj, za kar si sicer pogosto ne vzamemo dovolj časa – za razmislek. O tem, kaj je v življenju zares pomembno. O tem, kako hitro lahko nekaj, kar se nam je še včeraj zdelo največji problem na svetu, postane popolnoma nepomembno. O tem, da je na svet vendarle bolje gledati s pozitivnega konca.
In morda prav zato danes še manj razumem vsega negodovanja in negativizem, ki ga je toliko okoli nas. Nekaj dobrega želiš narediti za svoj kraj, pa se skoraj takoj pojavi: zakaj tako, zakaj ne drugače, zakaj ni bolje, zakaj ni ceneje, zakaj je sploh potrebno in zakaj ne naredimo še nečesa drugega. Seveda moramo spraševati, preverjati in opozarjati. A če je naš prvi odziv vedno iskanje napak, potem hitro pozabimo videti vse tisto, kar je dobro.
Kranj je danes mesto, v katerem se res lepo živi. Mesto, ki se razvija. Imamo obnovljene in nove vrtce in šole, urejene javne površine, športno infrastrukturo, kulturne dogodke, vse več zelenih in trajnostnih rešitev. Imamo čudovito, živahno staro mestno jedro, kanjon Kokre, Šmarjetno goro, Jošt in številne druge poti, po katerih lahko v nekaj minutah pobegnemo iz mestnega vrveža v naravo. Imamo ljudi, ki vsak dan ustvarjajo, pomagajo, trenirajo, nastopajo, prostovoljno delajo in skrbijo, da je Kranj živahen in prijazen. Mimogrede, točno taki so tudi naši letošnji občinski nagrajenci, a o tem morda v prihodnji številki Kranjskih novic.
Pred nami so volitve in dobro se zavedam, da bo zato tudi mene v prihodnjih mesecih čakalo marsikaj. Kritike, nasprotovanja in verjetno tudi kakšen udarec pod pasom. Nič zato. Utemeljene kritike so dobrodošle. Oblast brez kritike ni dobra oblast in tudi sam sem se vedno pripravljen pogovarjati o tem, kaj bi lahko naredili bolje. Po tej zadnji življenjski izkušnji lahko še bolj odločno povem, kakšne kampanje si želim. Moja ne bo negativna. Ne bom napadal protikandidatov, ne bom spletkaril ali po družbenih omrežjih iskal njihovih napak in jih uporabljal za politične obračune. Verjamem, da so vsi, ki bodo kandidirali, v prvi vrsti ljudje, ki si želijo Kranju dobro. Tako kot si tega želim tudi sam.
Zato pričakujem predvsem več sodelovanja in manj metanja polen pod noge. Več idej in manj obtoževanja. Več pogovora in manj hrupa.
In ko bo vsega preveč, si vzemimo čas. Pojdimo v našo čudovito naravo. Ali pa na kakšen kulturni, športni ali družabni dogodek. Med ljudi. Tam, kjer se srečamo, pogovorimo in nasmejimo.
Po vsem, kar se mi je zgodilo v zadnjih tednih, se mi zdi, da je to tisto, kar je zares pomembno.
Matjaž Rakovec,
vaš župan