Zaklonišča in zaklonilniki

Zaklanjanje – zaščitni ukrep za varnost prebivalcev

Eden od zaščitnih ukrepov, ki pripomore k varnosti prebivalcev, je zaklanjanje. Gre za organizirano umikanje v zaščitene prostore, tudi zaklonišča in/ali zaklonilnike, ki nudijo zavetje pred različnimi nevarnostmi – od naravnih nesreč do izrednih dogodkov, pri katerih bi lahko bili prebivalci izpostavljeni nevarnim učinkom in posledicam za zdravje in življenje ljudi.

Zaklanjanje se uporablja v primeru naravnih in drugih nesreč, pri katerih lahko pride do izpusta nevarnih snovi, ter ob dogodkih, ki bi lahko ogrozili prebivalstvo. Prav tako je eden od zaščitnih ukrepov v primeru vojaških spopadov, ko zaklonišča zagotavljajo dodatno varnost pred različnimi oblikami ogrožanja.

Pomembno je vedeti, da se ukrep zaklanjanja praviloma odredi preventivno – še preden nevarnost doseže kritično stopnjo. S pravočasnim in pravilnim ravnanjem lahko učinkovito zmanjšamo morebitne posledice in zaščitimo sebe ter svoje bližnje.

Zaklanjanje ob naravnih in drugih nesrečah

Zaklanjanje je ključni zaščitni ukrep, ki ga načrtujemo v primerih, ko obstaja velika verjetnost, da bi se zaradi industrijske nesreče, nesreče z nevarnimi snovmi, jedrske nesreče, obsežnega požara ali drugih dogodkov v ozračje sprostile nevarne snovi, ki lahko ogrozijo zdravje in življenje ljudi. Takrat se lahko odredi umik v zaklonišča ali prebivalcem priporoči, da ostanejo v zaprtih prostorih.

Prostor za zaklanjanje v stanovanjih, hišah ali drugih objektih, kjer delamo ali preživljamo prosti čas, mora zagotavljati ustrezno zaščito. Priporočljivo je izbrati notranje prostore ali kletne prostore z minimalnim številom oken in drugih odprtin, ki so dovolj stabilni, da vzdržijo težo ruševin, če zaradi nesreče obstaja nevarnost porušitve stavbe. Ob zaklanjanju je pomembno, da zapremo vsa vrata, okna in zračnike ter izključimo prezračevalne sisteme. Če je treba, okna in vrata lahko dodatno zatesnimo z lepilnim trakom ali vlažno krpo. V notranjih prostorih ostanemo, dokler nevarnost ne mine.

Zaklanjanje v vojnem času

Za zaščito prebivalcev v primeru vojne se gradijo zaklonišča in zaklonilniki. Glede na odpornost se zaklonišča delijo na zaklonišča osnovne in dopolnilne zaščite.

Zaklonišča osnovne zaščite morajo zagotavljati zaščito pred različnimi nevarnostmi, kot so nadpritisk, ruševine, radioaktivne padavine, požari in kemično orožje. Dopolnilna zaklonišča so namenjena zaščiti pred ruševinami.

Zaklonišča osnovne zaščite se načrtujejo v novih objektih, namenjenih ključnim javnim storitvam, kot so zdravstvo, izobraževanje, varstvo kulturne dediščine, telekomunikacije, prometna infrastruktura ter pomembni energetski in industrijski objekti. V drugih novih stavbah v naseljih je obvezna ojačitev prve plošče za zaščito pred ruševinami.

Zaklonišča se praviloma gradijo kot dvonamenski objekti, pri čemer njihova zaščitna funkcija ne sme biti ogrožena. Lokalna skupnost je odgovorna za njihovo vzdrževanje. Zaklonišča morajo biti pripravljena za uporabo v 24 urah v primeru nevarnosti. Lastniki in morebitni uporabniki zaklonišč so odgovorni za njihovo vzdrževanje in ustrezno stanje, spremembe, ki zmanjšujejo zaščitno funkcijo, pa niso dovoljene.

Zaklonilniki pa se običajno pripravijo v vojnem stanju kot zaščita pred ruševinami.

Zaklanjanje zahteva celovito načrtovanje in sodelovanje civilne zaščite, reševalnih služb ter prizadetih skupnosti. Ključno je usklajevanje vseh virov in zagotavljanje jasnih ter pravočasnih informacij prebivalcem.

Zaklonišča

Zaklonišče sestavljajo različni prostori, med katerimi so vhodni hodnik, predprostor, bivalni del, strojnica, sanitarije, skladiščni prostor ter zasilni izhod, ki je opremljen s peščenim filtrom. Vhod in zasilni izhodi so načrtovani tako, da ščitijo pred mehanskimi, toplotnimi in radiacijskimi vplivi. Normativi predpisujejo minimalno število in dimenzije vhodnih odprtin, pri čemer se vhodni hodnik lahko po potrebi razširi. Pri samostojnih objektih mora vhodni hodnik vsebovati dva zaloma pod določenim kotom, s čimer se zmanjšuje izpostavljenost nevarnim vplivom. Enaka pravila veljajo tudi za zasilne izhode, katerih odprtine morajo biti locirane zunaj območja ruševin.

Velikost bivalnega prostora

Površina bivalnega dela je določena glede na način prezračevanja in število oseb:

• Pri prisilnem prezračevanju brez klimatizacije: vsaj 0,10 (6 + n/100) m² na osebo, kjer je n predvideno število ljudi.
• Pri prisilnem prezračevanju s klimatizacijo: vsaj 0,60 m² na osebo.

Višina prostora mora biti najmanj 2,60 m. Posamezni prostori so običajno načrtovani za največ 100 oseb, pri čemer so lahko ločeni z montažnimi stenami ali paravani iz negorljivih materialov.

Sanitarije in zaloge

Število stranišč je odvisno od funkcije zaklonišča. Če osnovni pogoj (eno stranišče na 34 oseb) ni izpolnjen, se zagotovijo dodatna suha stranišča. Prostori za prezračevalne naprave morajo biti posebej urejeni, pri čemer so predfiltri nameščeni v ločenem prostoru. Za nujne potrebe so predvidene zaloge pitne vode in vode za higieno, pri čemer je minimalna dnevna količina na osebo tri litre.

Talne in stenske obloge

Talne površine v zaklonišču morajo biti gladke, a ne spolzke, izdelane iz materialov, ki omogočajo enostavno čiščenje, pranje in dekontaminacijo. Stene in stropovi ne smejo biti obloženi s krhkimi materiali, ki bi se lahko med tresenjem ločili od podlage. Dekorativne obloge in podobni predmeti iz občutljivih materialov se morajo pred uporabo zaklonišča odstraniti.

Oprema in oskrba

Bivalni prostori so opremljeni s sedeži, ležišči, mizami, stoli, omarami in policami. Število ležišč mora dosegati vsaj tretjino skupne kapacitete zaklonišča. Na voljo mora biti komplet gasilske in reševalne opreme.

Za osvetlitev se uporabljajo pomožni viri energije, kot so ročni električni generatorji ali akumulatorske svetilke, ki zagotavljajo vsaj tri ure delovanja. Napajanje rezervnih sistemov omogočajo motorni agregati. V prostoru je možna telefonska povezava s krajevnim omrežjem in radijska antena za sprejem signalov.

Zaklonilniki

Zaklonilniki so objekti, namenjeni zaščiti ljudi pred mehanskimi in toplotnimi učinki, kot so ruševine in eksplozije. Morajo biti dovolj trdni, da vzdržijo težo ruševin, hkrati pa zagotavljajo funkcionalne prostore, primerne za 12-urno neprekinjeno bivanje do največ 50 oseb.

Med zaklonilnike štejemo različne objekte, ki so bili hitro zgrajeni ali prilagojeni za tovrstno zaščito. To so lahko preurejene kleti, rovni zaklonilniki, podkopi, cevni zaklonilniki ali naravna zavetja. Zaklonilniki, ki se nahajajo zunaj večjih objektov, morajo biti enostavno dostopni v primeru nevarnosti.

Čeprav zaklonilniki niso namenjeni dolgoročnemu bivanju, morajo biti opremljeni za zagotavljanje osnovnih življenjskih potrebščin v kratkem obdobju. Pri njihovem oblikovanju in uporabi veljajo določene smernice, podobne tistim za zaklonišča osnovne zaščite, z izjemo prezračevanja.