Prvega januarja zgodaj zjutraj sem se odpravil na Planino. Tja, kjer je bilo nekaj ur prej, žal lahko tako rečem, vojno stanje. Ogledal sem si razdejanje, ki ga je za seboj pustila skupina podivjanih posameznikov. Svoje nedopustno, kaznivo početje je tudi posnela in ga objavila na družbenih omrežjih. Nekaj fantov je bilo tam tudi zjutraj in pod noge sem dobil močno in glasno petardo. Ne, v takšnem okolju si ne želi prebivati nihče.
Dogajanje v naslednjih dneh je znano. Sklical sem krizni sestanek s predstavniki policije, mestne uprave, redarstva in krajevne skupnosti. Dogovorili smo se za resno ukrepanje. Vrag je namreč vzel šalo. Kar se je zgodilo, ni bil osamljen izpad ali mladostna potegavščina. Šlo je za nasilje, vandalizem in ogrožanje varnosti ljudi v soseski, ki naj bi bila dom, ne bojišče. Šlo je za uničevanje skupnega prostora, v katerega smo v zadnjih letih vložili veliko javnih sredstev, pa tudi veliko skupnostnega truda.
Odzivi javnosti so bili močni in čustveni. Prejel sem številna sporočila prebivalk in prebivalcev Planine, staršev, starih staršev, sosedov. Skupna jim je bila zaskrbljenost in vprašanje: kako naprej? Jeza je razumljiva, a kot družba si ne smemo dovoliti, da bi se odzivali impulzivno. Takšne rešitve ne prinašajo trajnih odgovorov. Potrebujemo red, odgovornost in jasna pravila. Zato smo jasno povedali: takšno nasilje je nedopustno in ima posledice. Policija in redarstvo bosta ukrepala, škoda se bo terjala, nadzor bo okrepljen.
A hkrati smo se zavedali, da zgolj lokalni ukrepi ne bodo dovolj. Zato smo skupaj z Mestno občino Koper na Vlado Republike Slovenije ter na ministrstvi za notranje zadeve in pravosodje naslovili pobudo za spremembo zakonodaje. Ne iz želje po represiji, temveč zato, ker so se obstoječa pravila izkazala za neučinkovita. Občine, policija in redarstva imajo pri obvladovanju mladostniškega nasilja in nevarne uporabe pirotehnike preprosto premalo orodij. Tudi odgovornost staršev ni zadostno opredeljena.
Odziv na pobudo je bil izjemno spodbuden. Podprli so jo policisti, ki se s posledicami takšnih izgredov vsakodnevno srečujejo na terenu. Podobno pobudo je podal tudi Inštitut 8. marec in jasno izrazil podporo našim prizadevanjem. Najpomembnejša novica pa je, da se je vladna koalicija odločila naš predlog podpreti in bo pripravila spremembo zakonodaje v smeri popolne prepovedi prodaje in uporabe pirotehničnih sredstev, z jasnimi izjemami za profesionalne in nadzorovane dogodke.
Ta zgodba dokazuje, da se da. Da lahko naredimo velike korake, ko stopimo skupaj. Ko smo složni in enotni. Ko lokalne skupnosti, stroka, civilna družba in država potegnemo v isto smer. Verjamem, da bomo našli pravo smer tudi, ko bomo razmišljali, kam usmeriti mladino, kako otrokom pomagati, da poiščejo pravo pot, kako nenazadnje pomagati staršem. Zame je rešitev šport, za koga drugega morda kultura, igranje družabnih iger, kulinarika, prostovoljstvo, pomoč drugim. Vse ideje so dobrodošle.
Za konec pa povabilo. Vabim vas na praznovanje slovenskega kulturnega praznika. V Kranju bo tistega dne eden največjih dogodkov v državi – Prešernov smenj. Mesto bo polno kulture, ustvarjalnosti, druženja in tiste posebne energije, ki nas vedno znova spomni, zakaj je Kranj več kot le prostor – je skupnost. Takšni dnevi so priložnost, da se srečamo, si veselo sežemo v roke in se spomnimo, da imamo več skupnega, kot si včasih priznamo.
In naj vam čisto potiho namignem še nekaj.
Odprli bomo vrata …
Matjaž Rakovec,
vaš župan