Jesen ima prav poseben čar. Dnevi so krajši, jutra hladnejša, narava se počasi obarva v tisoč odtenkov rumene, rdeče in rjave. Kot bi nam hotela povedati, da ni treba vedno hiteti, da ni treba vedno nekam priti in da je včasih dovolj že to, da se za trenutek ustavimo.
Za nami je tudi dan spomina na mrtve. To je čas, ko se še posebej spomnimo tistih, ki so bili del našega življenja, pa jih ni več med nami. A ob tem se vedno znova sprašujem, ali ni morda najlepši način, da ohranimo spomin na naše pokojne, prav ta, da se več družimo s tistimi, ki so še ob nas. Da si pripovedujemo zgodbe, obujamo spomine in ohranjamo drobne trenutke, ki bi sicer počasi zbledeli.
O tem razmišljam tudi na sprehodih po Planini, kamor se malodane vsak dan odpravim z očetom. Leta so mu vzela marsikaj, tudi možnost, da bi še naprej povsem samostojno skrbel zase. Dolgo se je dobro držal in ob pomoči mene in moje sestre vztrajal v domačem okolju. Nazadnje pa smo se odločili, da se preseli v dom za starejše. Odločitev je bila pravilna.
Ob tej priložnosti bi se rad iskreno zahvalil vsem zaposlenim v našem domu starejših. Njihova skrb, požrtvovalnost in sočutje so nekaj neprecenljivega. Skrbeti za človeka pomeni veliko več kot poskrbeti za njegove vsakodnevne potrebe. Pomeni videti človeka, mu prisluhniti, mu nameniti prijazno besedo in mu pomagati ohraniti dostojanstvo tudi takrat, ko sam ne zmore več vsega, kar je nekoč lahko. To delo zahteva veliko srce.
Z očetom na sprehodih marsikaj premeljeva. Spomin mu ne služi več dobro, je pa zanimivo, da se spominja dogodkov iz otroštva, pozabi pa tiste od včeraj. Govorim mu o lepih dnevih, o ljudeh, ki so zaznamovali najino življenje, in naših najdražjih, ki jih žal ni več z nama. Včasih se ob kakšni zgodbi nasmejiva, drugič se za trenutek ustaviva in obmolčiva. In prav v teh preprostih trenutkih se skriva nekaj zelo dragocenega. Niso pomembni samo spomini, ki lahko, kot je to pri mojem očetu, zbledijo. Pomemben je čas, ki ga preživimo skupaj. Dokler lahko.
Morda se prav zato vedno bolj zavedam, kako dragocen je čas. V vsakdanjem tempu, v katerem se nam pogosto zdi, da moramo ves čas nekam hiteti, lahko hitro pozabimo na tisto, kar je v življenju zares pomembno. Včasih smo tako zaposleni z načrtovanjem prihodnosti, da nam uide sedanjost.
Pred nami so tudi lokalne volitve. Praznik demokracije, ob katerem imamo priložnost odločati o tem, kdo bo v prihodnjih letih soustvarjal življenje v naši občini. Ne gre namreč samo za županske volitve. Pomembno vlogo ima mestni svet, ki soodloča o ključnih razvojnih vprašanjih in usmeritvah občine. Sam pa verjamem, da se bistvo občine v veliki meri skriva tudi v krajevnih skupnostih. Tam, kjer ljudje živijo drug ob drugem, se srečujejo, poznajo svoje okolje in najbolje vedo, kaj njihova soseska ali kraj potrebujeta. Zato so pomembne tudi volitve v svete krajevnih skupnosti.
Želim si, da bi se volitev udeležili in s tem prispevali svoj glas k skupni prihodnosti. Prepričan sem, da prav vsi, ki so se odločili kandidirati, našemu Kranju želijo dobro. Seveda imamo lahko različne poglede na to, kako priti do cilja. To je povsem naravno in tudi prav. Pomembno pa je, da nas pri tem vodi skupna želja: razvijati Kranj v mesto in občino, kjer se lepo živi, kjer se ljudje počutijo sprejete, kjer ima vsak možnost najti nekaj zase in kjer znamo prisluhniti tudi tistim, ki razmišljajo drugače od nas. Občino, v kateri nihče ni spregledan in kjer se zavedamo, da smo močnejši, kadar znamo sodelovati.
Želim vam lepo jesen. Vzemite si čas zase in za svoje najdražje. In naredite kaj lepega za drugega. Pogosto boste ugotovili, da ste s tem največ naredili tudi zase.
Matjaž Rakovec,
vaš župan