Včasih človeku dan polepšajo prav majhne stvari. Takšne, ki se morda zdijo nepomembne, pa vendar povedo veliko o kraju, v katerem živimo. Mene je pred dnevi razveselila ena takšna novica: naša naravna kopališča so čista in primerna za kopanje.
Na Mestni občini Kranj vsako poletje spremljamo kakovost vode v Savi pri Savskem otoku, Kokri pri Kosorepu ter v Čukovem bajerju. Ko je prvo letošnje vzorčenje pokazalo, da je Sava neprimerna za kopanje, me je iskreno zaskrbelo. Strokovnjaki so pojasnili, da so na rezultat najverjetneje vplivale obilne padavine v noči pred odvzemom vzorca. Analizo smo zato ponovili. In izkazalo se je, da je bila bojazen odveč – tudi Sava je primerna za kopanje.
Za vsak primer smo potem prevrerili še Kokro pod lesenim mostom v kanjonu pri starem mestnem jedru. Tudi tam je primerna za kopanje. Dodatno smo naročili še pregled vzorcev iz Kokre, Čukovega bajerja in bajerja v Stražišču, da bi preverili prisotnost cianobakterij, ki lahko škodijo našim kužkom. Pa imam tudi glede tega za vas dobre novice. Vzorci so bili, kot rečejo v laboratorijih, b. p.
Priznam, ob takšnih novicah se dan začne drugače. Z več optimizma. In prav optimizem je nekaj, česar nam danes pogosto primanjkuje. Preveč je namreč ljudi, ki živijo predvsem od kritik, očitkov in ustvarjanja slabega razpoloženja. Kritika je seveda dobrodošla, kadar pomaga izboljšati stvari. Manj pa koristijo neresnice, podtikanja in namerno sejanje dvoma. Ker se bližajo volitve, bo tega zagotovo še več. Sam se takšne politike ne nameravam iti. Nikoli nisem verjel, da lahko nekaj dobrega zgradiš tako, da rušiš druge. Raje govorim o tem, kaj smo skupaj naredili in kaj nas še čaka.
V zadnjem času sem poslušal tudi različne namige o tem, kaj sem počel med osamosvojitveno vojno. Zato naj povem le enkrat in brez velikih besed. Sem veteran vojne za Slovenijo in na to sem ponosen. V začetku julija 1991 sem bil vpoklican v enoto Teritorialne obrambe, ki je na Jezerskem varovala državno mejo. To je del moje življenjske zgodbe, nič več in nič manj. Ne želim tekmovati v domoljubju in ne verjamem v privatizacijo osamosvojitve. Slovenijo smo ustvarjali skupaj – vsak po svojih močeh, vsak na svojem mestu.
Veliko ljubše od razlaganja preteklosti mi je srečevanje z ljudmi danes. Zato me vedno znova razveseli, ko se poleti srečamo na koncertih, prireditvah ali preprosto na sprehodu skozi staro mestno jedro. Prav prijetno je poklepetati z nekom, ki me ustavi, pocuka za rokav ali pove svoje mnenje. Iz takšnih pogovorov se vedno kaj naučim.
Pred dnevi sem na koncertu Guštija in Tomija pod lipo na čudovitem dvorišču gradu Khislstein izvedel nekaj, česar prej nisem vedel. Gušti (Miha Guštin) je avtor besedila pesmice uvodne špice nanizanke Naša mala klinika. Malokdo od nas, ki smo zares uživali v koncertu teh dveh mojstrov, je to vedel. Jaz že ne. Torej - pridite v Kranj, da se srečamo, da se pomenimo, da se imamo fajn in da morda celo kaj novega izvemo.
Besede »mali svet smelih ljudi« iz besedila omenjene pesmice so mi ostale v mislih še dolgo po koncertu. Ker morda je pa to najlepši opis našega Kranja. Po velikosti res nismo največje mesto. Smo pa mesto pogumnih, ustvarjalnih in srčnih ljudi. Ljudi, ki znajo stopiti skupaj, pomagati drug drugemu in verjeti, da se da stvari spreminjati na bolje.
Naj tako tudi ostane. Naj bo Kranj mali svet smelih ljudi. In predvsem velik svet velikih ljudi.
Matjaž Rakovec,
vaš župan