Pred kratkim sem dobil kup novinarskih vprašanj neke medijske hiše. Med drugim so me prosili, naj izpostavim en projekt, ki je najbolj izboljšal kakovost življenja občank in občanov, in en projekt, ki se je izkazal za napako ali ni dosegel pričakovanj. Na videz preprosto vprašanje. V resnici pa eno težjih.
Na prvi del bi najraje odgovoril z naštevanjem. V Kranju smo v zadnjih letih naredili marsikaj, na kar smo lahko upravičeno ponosni. Pa vendar – če vprašate mene – sem najbolj vesel, da se v Kranju lepo živi. In kateri projekt je k temu največ prispeval? Odgovor je pri vsakem drugačen. Nekdo se navdušuje nad novo namiznoteniško mizo pred šolo, postavljeno prek participativnega proračuna. Drug je vesel novega vrtca. Tretji bo rekel, da so najpomembnejše kanalizacijske cevi, ker jih sicer opazimo šele, ko jih ni. Četrti bo ponosen, da je Kranj v svetu prepoznan kot zgled digitalnega razvoja. Sam pa sem posebej vesel, da ostajamo obdani s čudovito naravo in da vztrajno uresničujemo idejo Kranja kot zelenega mesta.
Potem pa pride težji del vprašanja – kje smo ga polomili? Politiku, ki je odvisen od zaupanja ljudi, bi bilo najlažje reči: nikjer. Ampak to ne bi bilo pošteno. Najbolj me zaskrbi takrat, ko vidim, da smo občanke in občane na kakšnem področju razočarali. Zavedam se, da ni mogoče ugoditi vsem, vendar to ne pomeni, da ne smemo priznati stvari, ki bi morale iti hitreje. Jezi me, da še nimamo urejene avtobusne postaje in da še vedno čakamo na nov potniški center na območju sedanje železniške postaje. Razlogov je veliko, nekateri niso odvisni od občine – ampak občani bodo rekli: »Niste uredili.« In njihov pogled razumem. Jezi me tudi, kako dolgo trajajo postopki. Projekti na Zlatem polju – bolnišnica, dom upokojencev, severna vrata – se vlečejo dlje, kot bi si želeli.
Podobno je bilo pri obnovi mostu čez Savo. Poslušal sem pripombe, da bi drugje to zgradili v nekaj dneh, pri nas pa je trajalo več kot leto. Danes je to pozabljeno. Most stoji, lepo se je vključil v prostor in nanj smo lahko ponosni. Tudi z novim mostom pri Planiki je tako. In enako bo z brvjo prek glavne ceste pri Tušu.
Mostovi imajo zame tudi simbolni pomen. Povezujejo. Ne le bregov, ampak ljudi, soseske in skupnosti.
In ko smo ravno pri mostovih. Oni dan sem bral, da je občina opustila idejo o mostu prek Kokre, ki bo povezal Huje in Planino s centrom mesta, in da naj bi bilo to razvidno iz nastajajočega občinskega prostorskega načrta. To preprosto ne drži. Rezervat za vzhodno vpadnico ostaja. Spreminja se način prostorskega zapisa, ne pa vsebina oziroma možnost izvedbe povezave. Predvidena je sprememba namenske rabe prostora iz površin cest v stanovanjske površine z urejanjem prek občinskega podrobnega prostorskega načrta. Obstoječe pozidave se ohranijo. Po domače povedano: prostora za prometno povezavo nismo ukinili. Ravno nasprotno – ohranjamo ga. Verjamem, da je zapletene prostorske akte včasih težko prebrati, kaj šele razumeti. Ampak – tu na občini imamo strokovnjake, ki to znajo. Samo vprašati bi bilo treba, pa vam z veseljem pojasnimo.
Kritika je dobrodošla. Upravičena kritika nas dela boljše. Tudi sam jo poslušam in o njej razmišljam. Težje pa sprejmem, ko se ustvarja vtis, da smo nekaj opustili, čeprav tega nismo.
Gradimo mostove, ki povezujejo nasprotne bregove. Tiste v naravi z betonom in železom. Tiste v naših glavah pa z zaupanjem.
Matjaž Rakovec
vaš župan