Letošnje poletje je bilo pestro. Prepričan sem, da ste uživali na koncertih, predstavah, športnih in kulinaričnih dogodkih in nenazadnje na kakšni od premnogih veselic, ki v neverjetnem številu privabljajo mlade v vse vasi naše občine.
Nihče pa ni mogel spregledati olimpijskih iger. Kakšni boji! Kakšne zgodbe! In predvsem – kakšno navijanje! Ni skrivnost, da sem tudi sam vpet v športno dogajanje, šport je del mojega življenja že od otroštva. Med nastopajočimi je bilo tudi šest športnic oziroma športnikov, ki so tako ali drugače povezani s Kranjem. Vsem – Mateju Mohoriču, Luki Mezgecu, Anki Pogačnik, Sašu Boškanu, Mii Krampl in Lii Apostolovski – čestitam za dobro opravljeno delo. Kot nekdanji vaterpolist sem pozorno spremljal tudi vaterpolski turnir. V polfinalne boje so se uvrstile najboljše reprezentance: Srbija, ZDA, Hrvaška in Madžarska. In kaj ima Kranj s tem? Veliko! Zmagali so Srbi, Hrvatje so bili drugi, Američani so osvojil bron. Vse nosilke odličij so del priprav opravile – v Kranju. Da bo mera polna, je finalno tekmo sodil eden najbolj cenjenih vateroplskih sodnikov Boris Margeta. Kranjčan! Razganjalo me je od ponosa. Šalili smo se, da bi morali poslati Madžarom posebno vabilo, naj le pridejo v Kranj, ker kranjska voda več kot očitno blagodejno vpliva na vaterpolske ase. Dovolite mi, da vam zaupam, kaj mi je napisal predsednik srbske vaterpolske zveze Viktor Jelenić: »V veliko zadovoljstvo nam je bilo, da smo neposredno pred nastopi na zadnjih treh olimpijskih igrah lahko trenirali v Kranju. Rad bi poudaril, da smo bil vedno zelo zadovoljni z gostoljubjem in predvsem s pogoji, ki jih Kranj nudi našim športnikom.«
V Kranju imamo 167 športnih objektov, skupaj je to kar 800 tisoč kvadratnih metrov površin. Nič čudnega, da se potem veliko tujih klubov odloči, da priprave opravijo pri nas. Nogometni center na Brdu je tradicionalna baza za priprave najboljših domačih in tujih ekip, recimo. Letos so priprave tam opravili nogometaši Šahtar Donecka iz Ukrajine in Al Ule iz Savdske Arabije.
Posebej toplo pa mi je bilo pri srcu, ko sem obiskal mlade odbojkarice in odbojkarje iz Športnega kluba Lavovi 07 iz Novega Sada, ki so bili v začetku avgusta pri nas na enotedenskem kampu. Kar nerodno mi je bilo, ko so me sprejeli s takim navdušenjem, celo aplavzom. Potem pa so mi razložili, zakaj. Ker so tako srečni in zadovoljni, da smo jih sprejeli. Nastanjeni so bili v dijaškem domu, trenirali so v telovadnici Gimnazije Franceta Prešerna, za trenige v naravi pa so uporabljali okoliške poljske in gozdne poti, povzpeli so se na Šmarjetno goro. Z navdušenjem so razlagali, kako lepo in čisto je tu pri nas, kako neverjetne pogoje za bivanje in trening imajo in kako silno bi bili srečni, če lahko pridejo še kdaj.
Prav zamislil sem se, ko sem se vračal nazaj k delovnim obveznostim. Nam morajo res tujci povedati, kako je Kranj lep in prijeten? Kako urejeno infrastrukturo imamo, kako lepo, neokrnjeno naravo, kako prijazne in gostoljubne ljudi? Se tega res ne moremo zavedati sami? Je res treba samo kritizirati? Je res, da prav nič v Kranju »ne štima«? Ni res! Malo bolj moramo biti ponosni na naš Kranj, na naše lepote, na naše dosežke. Tisti, ki vidi v vsem in vsakomur le slabo, mora biti prej ali slej nezadovoljen tudi nad seboj. Ni tako?
Ta konec tedna bodo Kranj zavzeli kolesarji. Spet je tu tradicionalna Velika nagrada Kranja. Prihodnji vikend bomo kolesarili v duhu francoskega Toura. V začetku oktobra pa vas že zdaj vabim na Tek za Kranj.
Se vidimo!
Matjaž Rakovec,
vaš župan