Nikdar ne bo moč prešteti, koliko zgodb, veselja, trpljenja, smeha in joka, izživetih in neizpolnjenih sanj, uslišanih in neuslišanih ljubezni, prijateljstev, dela in truda se je skozi čas že odvilo prav tu, kjer danes živimo. Niti tega, koliko je bilo vseh otrok, staršev, sester, bratov ... Koliko pomladi, poletij, jeseni in zim, v katerih so generacije skozi čas sklepale svoj življenjski krog in odpirale prostor naslednjim. Nešteto trenutkov se je zgodilo na stadionu, Gorenjskem sejmu v Majdičevem logu, letnem kopališču in golfu, na Kosorepu, v okolici mesta na podeželju, gor na Joštu in Šmarjetni gori, pa ne nazadnje v starem Kranju, kjer smo že kot gimnazijci doživeli veliko lepega. Nekateri trenutki so bili odločilni za celotno družbo, drugi za posameznike. Nekateri so preprosto samo minili. A vendar so pustili takšen ali drugačen vtis. V našemu čudovitemu mestu, ki se ponaša z več kot 6000-letno zgodovino, je tako svoj pečat pustilo na stotisoče ljudi, ki so tu živeli in delali. Med njimi so bila tudi znana imena, kot so France Prešeren, Janez Bleiweis, Janez Puhar, Simon Jenko, Nejc Zaplotnik, Vincenc Draksler in druga, ki so s svojo zapuščino dodatno pripomogla k veličini Kranja. Tu so sled pustile svojevrstne kranjske legende, med njimi Nataša Stojković, znana kot Perica, Slavko Manfreda in Jože Žvokelj. Kranj je zavoljo generacij in posameznikov mesto z dušo.
Mesto z bogato intelektualno, kulturno, arhitekturno, športno, naravno in drugo dediščino na različnih področjih. Na to smo lahko nadvse ponosni. Prav tako smo lahko ponosni, da mesto z okolico še zlasti v zadnjih letih pospešeno razvijamo naprej. Delo naših predhodnikov tako ne bo obstalo, temveč bo še rastlo in vzpostavljalo priložnosti za vse, ki smo že tu, ter za tiste, ki še prihajajo. Seveda se tistih, ki so nam bili blizu, pa jih žal ni več med nami, ne spominjamo le ob prazniku, temveč vse leto. Pa vendar mi dovolite, da se v času, ko se bliža prvi november, dan spomina na mrtve, poklonim vsem, ki so v bližnji in daljni preteklosti naredili Kranj velik. Vsem, ki so kdaj živeli tu, do zadnjega občana. Vsak je na svoj način dodal kamenček v mozaik zgodbe, ki jo živimo še danes in jo bodo nadaljevale prihodnje generacije. To, kar imamo, je naša skupna zgodba. Verjamem, da marsikdo med nami večkrat razmišlja, kako lepo bi bilo, ko bi naše pokojne bližnje lahko še enkrat srečali. Pa smo lahko le hvaležni za trenutke, ki smo jih imeli možnost doživeti z njimi. Naj zveni še tako nenavadno, a velika dediščina preminulih je prav nauk, da zamujenega časa ni moč povrniti. Zato je pomembno, da polno živimo v vseh trenutkih, ki jih imamo na voljo. Namenimo jih svojim bližnjim, pozitivnim medosebnim odnosom in lepim doživetjem. Živimo lepo zase in za tiste onkraj mavrice, katerih srca v naših srcih in spominu bijejo naprej. Naj počivajo v miru.
Se vidimo!