Končno smo dočakali preobrat v boju s covidom-19. Število okuženih se naposled le zmanjšuje. Še vedno smo v oranžni fazi, a življenje se bo počasi vrnilo v stare tirnice. Kot kaže, bodo šolske klopi naposled napolnili srednješolci in študentje. Odprtje lokalov bo popestrilo naše vsakdanje življenje. Možno bo obiskati kulturne in športne prireditve ter verske dogodke, pa četudi v omejenem številu obiskovalcev. Možnost vadbe in ukvarjanja s športom bo brez omejitev. Vse to nam bo vrnilo človeško dostojanstvo, zadovoljilo bo potrebo po druženju in botrovalo nadaljnjemu razvoju spretnosti, športnih in drugih potencialov ter tudi opravljanju hobijev.
Bliža se vse to, kar nam je bilo samoumevno v nekem drugem času, ko si sploh nismo znali ali zmogli predstavljati, da se kaj takega, kot smo doživeli v zadnjem letu, lahko zgodi celotnemu človeštvu. Kako in zakaj, ostaja uganka, ki bo morda za vedno ostala zavozlana. Velika neznanka pa ostaja tudi vprašanje, ali se bo življenje res v celoti vrnilo na stare poti. V času prepovedi smo spremenili življenjske navade. Veliko službenega dela smo opravili od doma, šolarji so spoznali drugačen, za večino ne preveč prijazen način izobraževanja. Veliko nesoglasij in napetosti se je dogajalo za domačimi stenami, ker so bile obremenitve velike. Vsaj ena nekoliko bolj svetla plat krize je, da smo bili zaustavljeni v nenehnem hitenju in izpolnjevanju obveznosti. Da smo si vzeli čas zase, za svoje najbližje in spoznali, da se znamo umiriti, spoznavati skrite kotičke svoje občine ter si narediti življenje lepo tudi v času zapovedi in prepovedi. Nadgradili smo tudi svoje znanje na področju digitalnih storitev.
Kako naprej? Zelo pomembno vprašanje je, v kakšni kondiciji je gospodarstvo. Milijarde evrov so bile porabljene za različne programe njegovega oživljanja. Toda, bo to res pomenilo vrnitev gospodarstva na predkrizno raven ali bo to omogočeno samo nekaterim, privilegiranim? Slednjega ne smemo dopustiti. Zato je nujno, da en drugemu pomagamo tudi po krizi. Velika škoda, tudi za prihodnje rodove, je bila narejena kulturnikom, športnikom, konec koncev tudi celotnemu zdravstvu. Bomo po tem znali mlade odvrniti od komunikacijskih naprav in jih navdušiti nad preprostimi stvarmi, kot so druženje v živo, izleti, ukvarjanje z dejavnostmi, zdravo, aktivno življenje? Še eno pomembno vprašanje je za vse nas – virus v taki ali drugačni obliki bo še vedno prisoten. Potrebna bodo nova cepiva, novi prijemi. Predvsem pa bo pomembno, da ljudje postanemo odgovorni do samih sebe in do ostalih. Kar nekaj se jih je iz situacije norčevalo, v družbi so zmanjševali pomen nevarnosti okužbe, spodbujali k nepokorščini do ukrepov. Kar precej žalostnih in skrb vzbujajočih situacij je bilo povzročenih tudi s strani ravno tistih neodgovornih posameznikov, ki bi morali biti zgled ostalim. Virusa še nismo premagali, vendar nas čakajo lepši trenutki. Prekuženost je zadovoljiva, prihaja cepivo v večjih količinah in pa – bližata se pomlad in poletje.
Naj bo veselo z upanjem, da bo naslednja jesen takšna, kot si jo želimo. Zato na poti k temu cilju še vedno upoštevajmo samozaščitne in preventivne ukrepe za preprečevanje okužb. V dobro vseh nas.