Galerija na mestu: Gimnazija Kranj z akti v akvarelu

Mestna občina Kranj tudi v letu 2023 nadaljuje z razstavami na prostem v Galeriji na mestu pred Mestno knjižnico Kranj. Od 6. januarja 2023 je na ogled razstava aktov v akvarelu , ki so jih ustvarile tri dijakinje Gimnazije Kranj. Nadele so ji naslov Antropocentrizem. Tija Stritih, Maša Šprajc in Špela Švab s svojimi deli kažejo vpogled v človekovo dušo in um. Neposredno in globoko. Vabljeni k ogledu vse do 8. februarja.

Razstava aktov Gimnazije Kranj z naslovom Antropocentrizem bo na ogled vse do slovenskega kulturnega praznika. Ustvarjalke v središče svojih del postavljajo človeka. Sponzor postavitve Galerije na mestu je TAM TAM.

Tija Stritih iz 3. c je upodobila dobroto, nastajanje, razum, lepoto in ujetost.

»Slikanje človeških figur z akvarelom je bilo zame nekaj povsem novega. Pri ustvarjanju mi je bilo najtežje upodobiti pozo, ki prikazuje prav točno določen pojem, saj si ga lahko vsak predstavlja drugače. Ob slikanju sem vseeno zelo uživala, hkrati pa sem spoznala, da lahko včasih govorica telesa pove veliko več, kot pa izrečene besede.«

Maša Šprajc iz 3. c je upodobila zlo, sebičnost, nespamet, upanje in radost.

»Upodobiti neko lastnost človeka, ki se navidezno ne kaže navzven, je vsekakor velik izziv. Skozi razmišljanje, kako bi to upodobila, sem se zagotovo soočila s težjim delom ustvarjanja. Razmislek o aktu in umestitvi sebe v vlogo osebe akta sta bili sopotnici pri upodobitvi. Ob iskanju ideje za posamezen akt in kako ga bom izvedla, sem nenehno pozornost usmerjala tudi na končni izdelek ter na izražanje karakterja oziroma lastnosti akta.«

Špela Švab iz 3. b se predstavlja s svobodo, ljubeznijo, dvomom in minevanjem.

»Skozi celotno zgodovino človeštva je znano, da človek stremi po večnosti in se s strahom upira smrti. A življenje nasploh predstavlja stalen krog in minljivosti se prav tako kot rojstvu ne moremo izogniti, kar nas v vesoljni naravi dela majhne in nepomembne. Minljivost sem z gibi človeškega telesa likovno ponazorila kot lebdenje v novo rojstvo. Človeku polnemu protislovij se na poti pogosto porajajo mnogi dvomi in vprašanja o smislu življenja. Dvome sem poskusila počlovečiti s strahom pred premikom in novim korakom, zato je moja figura statična in negibna. Ravno nasprotno sem pojem svobode predstavila z lahkotnostjo giba plesalke. Največji izziv mi je predstavljala upodobitev pojma ljubezni, čeprav se med vsemi štirimi zdi najenostavnejši in nam najbližji, saj se pojavlja v toliko različnih oblikah.«

»Človek je vpet v svoj prostor in čas, v katerem mu je odmerjeno življenje. Vržen je v središče svojega sveta, pogosto razumljen kot krona stvarstva. Antropocentrizem praviloma človeka razume kot izjemnega in posebnega v celotnem vesolju, na Zemlji je zato razumljen kot gospodar nad naravo. Antropocentrizem je v zadnjem času deležen ostrih kritik, da je prav vasezagledanost človeka odgovorna za ekološke zadrege planeta in divjanje kapitalizma ter za človekovo uničevalno slo. Antropocentrizmu se postavlja nasproti biocentrizem, ko v središču ni človek, ampak življenje samo, kar naj bi človeka izenačilo z ostalo naravo. Vendar z evolucijskega zornega kota vsako živo bitje sebe postavlja v središče, pri tem človek ni izjema. Vsaka vrsta teži k ohranjanju same sebe. V tem smislu je tudi človek biocentričen. Vprašanje je, če človek kot bitje narave in kulture lahko uide svojemu biološkemu determinizmu in svojo kulturo razvija v sožitju z naravo, če lahko v maniri razsvetljenstva svoje upe položi k nogam razuma, kar počne že davno, in upa, da ga bo razum vendarle enkrat rešil pred samim seboj. Upanje sicer umre zadnje, četudi nas razum potiska v tehnocentrizem, v katerem s tehnologijo vse bolj poskušamo ukleščiti naravo in tudi sami sebe. Narava človeka je dialektična, razpet med protislovji išče harmonično središče sebe in sveta. Mlade ustvarjalke so v aktih iskale ravnotežje med dvema skrajnostima. Iskale so ravnotežje s tehniko akvarela, ki že sama po sebi uteleša izmuzljivost, nedoločljivost, bežnost, da bi ujele pojem antropocentrizma, ki je večplasten, zapleten, nedoločljiv, kakršen je tudi človek sam. V 14 aktih se med konceptoma nastajanja in minevanja odvije resda le peščica pojmov človekovega simbolnega sveta – upanje, dvom, radost, svoboda, ujetost, ljubezen, zlo, razum, nespamet, dobrota, sebičnost in lepota. Antropocentrizem je človekova nuja, je njegov vzpon in zaton, je neizbežen modus operandi človeka in človeštva,« je razmišljala mentorica Nataša Kne.