Vojna, ki se dogaja v Ukrajini, mi zbuja nelagodne spomine na leto 1991, ko smo Slovenci zbrali pogum in se uprli jugoslovanski nadvladi. Zelo dobro se spominjam tistega časa. Bil sem pripadnik Teritorialne obrambe RS in tistih nekaj dni je bilo eno najtežjih obdobij mojega življenja. Šlo je zares. Za življenje in smrt. Za samostojno državo in pravico do ozemlja, ki nam pripada. Za suverenost in nedotakljivost. Za naše otroke, družine, matere, očete, sestre, brate, prijatelje. Za našo prihodnost.
Vse nas so mučile podobne misli. Poleg skrbi za domače tudi strah, kako obsežne bodo posledice konflikta. A naše misli so bile vselej uperjene k zmagi. Motivacija je bila visoka. Vedeli smo, da bomo iz te vojne izstopili kot zmagovalci. Zato v tem trenutku razumem domoljubje ukrajinskega naroda, njihovo težnjo po čimprejšnjem koncu vojne in motivacijo vojakov, da bi priborili svobodo svojemu narodu in državi. Vedo, da je to v veliki meri odvisno od njih.
Ne razumem in ostro pa obsojam tistega ali tiste, ki so Kranj in njegovo dobro ime umazali z grafiti, ki spodbujajo agresijo ruskih oblasti. Avtorja tega zlonamernega dejanja sprašujem, ali se zaveda, kaj je vojna? Se upa javno izpostaviti s takšnimi dejanji? Se je vprašal, kaj s tem povzroča nedolžnim razseljenim ljudem, ki so poiskali zatočišče v Kranju in ne želijo biti nikomur v breme? Niso prišli k nam, ker bi v času miru iskali boljše življenje, višjo plačo ali ugodnejše socialne pogoje. Tu so, ker so lahko izbirali izključno med dvema možnostma: življenje ali smrt.
Medtem je v času krize letališče v Dublinu odprlo posebno sprejemnico za družine, ki prihajajo iz Ukrajine. Z brezplačno hrano, igralnico za otroke in elektronskimi napravami zanje, da za kratek čas pozabijo na svoje strahove. Starši na Poljskem so na železniški postaji pripravili dolgo vrsto svojih otroških vozičkov – za mamice, ki bežijo z dojenčki in malčki. Na glavni avtobusni postaji v Berlinu se je v začetku marca zbralo na tisoče ljudi. Ko so iz vlaka sestopili izčrpani Ukrajinci, so jim povedali: »Moj dom je tvoj dom«. Kranjčani smo v tej situaciji pokazali, da znamo na široko odpreti tako svoja srca kot vrata domov. In da nismo prav nič »škrti«, ko gre za pomoč ljudem v stiski. Doslej je streho nad glavo v Kranju dobilo že več ukrajinskih družin. V Mestni občini Kranj smo se tudi organizirali in doslej skupaj z dobrimi ljudmi zbrali že prek osem ton nujnih potrebščin za Ukrajince, zbiranje pomoč se še nadaljuje. Hvala vsem občankam in občanom za vašo dobroto in razumevanje.
V nedeljo 7. julija 1991 se je vojna za Slovenijo končala. Kdaj bo prišla »nedelja« za Ukrajino?
Pomagajmo po svojih močeh. Dokazujmo še naprej, da dobro v srcu mislimo.
Matjaž Rakovec,
Vaš župan