Leta 1893 so v Majdičevem mlinu prižgali prvo luč v Kranju. Skoraj 130 let kasneje je v noči s 26. na 27. september tu zagorela veliko premočna svetloba. Stavbo na Jelenovem klancu so zajeli ognjeni zublji. Da je bilo vroče kot še nikoli, sta mi povedala prostovoljna gasilca, ki sta gasila požar v noči s ponedeljka na torek. Čeprav sta bila na terenu celo noč, sta zjutraj prišla v službo na občino. Prav tako pripadniki naše Civilne zaščite in drugi, ki so skrbeli, da Kranj mirno spi.
Poklicni in prostovoljni gasilke in gasilci, Civilna zaščita, policija ter vsi, ki so sodelovali v obsežni in zahtevni akciji gašenja požara, so znova pokazali, kaj pomenijo odgovornost, sodelovanje in ukrepanje v vsakem trenutku, ne glede na tveganje. S tem, ko je pogorela stavba Majdičev mlin (ki je bila pod varstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine) oziroma to, kar je od nje še ostalo in kot speča Trnuljčica čakalo na prenovo zaradi zapletenih postopkov, je Kranj na nek simboličen način izgubil del zgodovine, na katero smo ponosni. In to je boleče.
Otok je v 16. stoletju pripadal baronu Khislu. Prav tako tudi mlinski kamen iz tridesetih let 19. stoletja, ki je postavljen ob poti na Majdičevem logu, ki smo jo skupaj z opisi zgodovine tega dela Kranja odprli pred dvema letoma. Družina Majdič je otok kupila konec 19. stoletja in ga imela v lasti do nacionalizacije premoženja. V času njihovega lastništva je Majdičev log veljal za lepo urejen park, kjer so Majdičevi ob Savi postavili tudi eno od prvih elektrarn na Slovenskem. Verjamem, da so prav Majdičevi imeli pomembne zasluge za to, da je Kranj kasneje pridobil sloves industrijsko naprednega mesta, saj so bili močno povezani z razvojem Kranja.
Občanke in občani, obiskovalke in obiskovalci si lahko vse to preberete ob pred dvema letoma odprti poti, kjer boste dobili nov pogled na mestno jedro z vodne površine savskega kanala. Informativne table vas bodo popeljale skozi zanimivosti o zgodovini otoka. Zgodovini, ki so jo tokrat v boju z rdečim petelinom branili naši junaki – in jo delno tudi ubranili.
Junaki … Že v otroštvu si pogosto izoblikujemo sliko o svojih junakih. Za nekatere so to zdravniki, učitelji, piloti, za druge policisti ali gasilci, za določene pa kar vsi našteti. Gasilci – profesionalni ali prostovoljni – in vsi, ki pomagajo ob nesrečah, kot se je zgodila v Majdičevem mlinu, so tisti, ki velik del svojega prostega časa namenjajo pomoči ljudem v nesreči. Ni besed, ki bi bile dovolj velike, da se jim lahko zahvalimo za nesebično pomoč, ko tvegajo življenje za druge. Vrednost dejanj, ki jih opravljajo, je neprecenljiva. Občudujem njihovo vestnost, požrtvovalnost, predanost pomagati sočloveku in pripadnost družbi. Vsem skupaj nam kažejo, kaj pomenijo odgovornost, sodelovanje in ukrepanje v izrednih razmerah. Učijo nas, kaj pomeni solidarnost. Solidarnost, ki je iz dneva v dan in v času draginje še pomembnejša. Pomoč eden drugemu in medsebojna podpora morata postati v naši zavesti nekaj nujnega.
Nikoli nisem bil ne gasilec niti policist. A nanje, pogumne žene in može, ki se v hipu odzovejo klicu na pomoč, gledam z velikim spoštovanjem, odkar vem zase.
Zato še enkrat vsem velika hvala. Brez vas nas ni.
Se vidimo!