Odprtje razstave Kaša, žganci, zelje – Dediščina prehrane na Gorenjskem za sodobno rabo

Pogoj za udeležbo na odprtju je PCT. Pred 20. stoletjem naši kmečki predniki skoraj niso imeli izbire: jedli so, kar so pridelali. V delovnem koledarju so si sledila opravila na polju, vrtu, v hlevu, na senožetih in planinah. Dan za dnem je bil na mizi močnik – »sok«, prosena kaša, tudi z moko - »raševna«, žganci s kislim zeljem ali repo, fižol ali skuta, črn kruh ali še pogosteje krompir v oblicah. Tudi sadje, hruševa voda in mleko so nasitili lačne. Meso in pecivo so uživali za praznike. Samooskrbnost je najbolj očitna v kaščah, ki so kot samostojne stavbe na Gorenjskem najstarejša kmečka stavbna dediščina. Tudi plemiči in meščani so kuhali vsakdanje jedi iz lokalnih živil, a zaradi premožnosti in kulinaričnega znanja so jedli bolj raznoliko. Kmečka dekleta so se naučila kuhati v samostanskih gospodinjskih šolah, na tečajih in prek kuharskih knjig. V 20. stoletju so se prehranjevalne navade z zaposlitvijo zunaj doma in novimi izdelki spremenile. Razlike med mestom in podeželjem so se brisale v opremi kuhinj pa tudi pri nakupih v trgovinah. Izdelki živilske industrije in živila iz uvoza so postali pomemben del vsakodnevnih obrokov. Delavci v tovarnah in šolarji so sprva malico nosili s seboj, z organizirano družbeno prehrano pa so imeli tople obroke zagotovljene.