Govor v slovenskem filmu in splošno v AV delih je zelo ranljivo in izmuzljivo področje. Neposrednost, ki jo zahteva AV medij, vključuje potrebo po govoru, s katerim se poistoveti kar najširši krog slovenskih gledalcev. Ali film prenese zborno izreko? Ali nevtralna slovenska govorica obstaja? Kdaj je lokalno lahko univerzalno? Koliko je govor v posameznem AV delu še domena lektorjev, koliko pa osebni okus avtorjev? Kaj hoče slišati publika?