Če želiš iti hitro, pojdi sam.
Če želiš priti daleč, pojdi z
drugimi.
Prejšnji teden sem bil na prijetni slovesnosti ob 30. obletnici BSC – Regionalne razvojne agencije Gorenjske. V treh desetletjih je Poslovno podporni center BSC Kranj postal osrednja regijska razvojna organizacija. Sodelovali so pri več kot 300 projektih, skrbeli in še skrbijo za učinkovito črpanje evropskih sredstev, krepijo povezave med občinami, gospodarstvom in državo. Zbranim sem povedal, da ljudje na Gorenjskem smo in bomo hodili skupaj. Ker kot pravi zgornji afriški pregovor, le tako lahko pridemo – daleč!
Na slovesnosti na Bledu so bili številni zanimivi in pomembni gostje, kar pa je najboljše: tudi številni gorenjski župani, moji kolegi. Skupaj smo ugotavljali, da je prav BSC tista organizacija, ki je »prišla daleč« zato, ker je hodila skupaj z nami župani in županjami, skupaj z gospodarstveniki, skupaj z odločevalci v državnih ustanovah in predvsem skupaj z Gorenjkami in Gorenjci. Ta slovesnost je bila tako poklon ljudem, ki verjamejo v moč sodelovanja za skupno prihodnost. BSC je skozi tri desetletja gradil mostove med občinami, med podjetji, med javnim in zasebnim sektorjem. In predvsem med ljudmi.
Prihodnost Gorenjske je odvisna od naše sposobnosti povezovanja. Od naše pripravljenosti, da presežemo meje. Tiste na papirju in tiste v glavah. Poglejte, narava ne pozna meja. Podnebne spremembe jih prav tako ne poznajo. Poplave in suše ne vprašajo, v kateri občini so. In tudi razvoj – ta pa res ne sme poznati meja. Zanimivo je, kako ima javnost včasih občutek, kot da župani tekmujemo med seboj, si celo nagajamo, se zapiramo v svoje občine, gradimo le svoje ceste, gledamo le na svoje vrtičke. Pa to sploh ni res! Res je, župani se včasih znajdemo na nasprotnih bregovih. A ne zato, ker se ne bi razumeli. Pač pa zato, ker smo si pravzaprav zelo podobni. Vsak od nas želi po najboljših močeh skrbeti za občanke in občane občine, ki jo vodi. In ravno to nas povezuje. Naše razlike so lahko naša moč, če znamo poslušati in sodelovati.
Tudi naše meje so le meje v naših glavah. Iskreno in odkrito – tudi »našim« občanom občinske meje velikokrat ne pomenijo prav nič. Še več, upravičeno jih prav nič ne briga, zakaj je kolesarska steza narejena samo do sosednje občine. Kolesar je pač jezen in razočaran, ker se je tam steza zanj kar tako končala in mora obrniti ali pa se naprej peljati po običajni cesti. Kakorkoli že, nobena steza med našimi občinami se ne sme končati na meji naše občine. In to stezo lahko razumete, kakorkoli želite. Zares kot kolesarsko stezo ali pa v prenesenem pomenu. Pa jo vzemimo kot stezo razvoja našega lepega Kranja in naše čudovite Gorenjske. Mora biti ravno prav strma in mora nam nuditi najlepše razglede. In predvsem moramo po njej hoditi skupaj z drugimi. Ker, saj ste prebrali, bomo morda zato hodili malo počasneje, zagotovo pa bomo prišli zelo daleč.
Prihaja poletje. Pravzaprav je že tu. Želim vam, da vas na vaših poteh vedno kdo spremlja, da niste nikoli sami. Pojdite v naravo, povzpnite se na najbližji hrib, zapeljite se s kolesom v kakšno od sosednjih občin. Zvečer se odpravite v mesto, ki je prešerno zaradi poletnih prireditev. Morda se pa kje na teh poletnih poteh kaj srečamo. Ne bodite sramežljivi, lepo vas prosim. Ustavite me, povejte mi, kakšne so kaj vaše poti, delite vsaj za nekaj metrov vašo pot z mojo. Bomo klepetali in morda šli malo počasneje. Ampak – zdaj že veste – prišli bomo daleč!
Matjaž Rakovec,
vaš župan