Leto dni pred razglasitvijo nove države sem diplomiral. Celotno obdobje študija in absolventski staž sem kot gostinec, skupaj s prijateljem Matjažem, danes kuharskim mojstrom na Joštu, skrbel za zabavo starih in mladih na kranjskem letnem bazenu in – takrat še – na golfu. To so bili nepozabni trenutki. Gostje, po večini mladi, so prihajali iz cele Gorenjske in tudi Ljubljane. Poslušali smo glasbo, pogosto domoljubno, povezano s tistim časom. »Še kolesa nisi mogel parkirati,« še danes obujamo spomine. Celotno dogajanje v Kranju se je tedaj preselilo v športni park. Prav tam se je spoznalo in zaljubilo tudi veliko parov. Potem se je zgodilo ... Vojska iz vojašnice, mi pa na teren. Dobesedno izza "šanka" sem zadolžil orožje in smo šli na Jezersko. Nelagoden občutek, nekaj strahu, vendar z močnim upanjem in vero, da si bomo morali domovino priboriti sami. Predobro se še spomnim zvoka siren. Ljudje so po razgretem asfaltu hiteli v zaklonišča. Nekateri preplašeno, drugi dokaj umirjeno, eni praznih rok, drugi z zalogami. Pisalo se je leto 1991. Konec junija in prve dni julija. Nihče od nas ni vedel, kaj nas v resnici čaka. Bilo je čudno, nenavadno, strašljivo in zlovešče. Paradoksalno pa obenem polno upanja, vere v boljše čase, solidarnosti in poguma. Za moje kolege in zame se je dobro izšlo. Po nekaj dneh smo se vrnili na stare položaje, vendar v druge čase.
V resnici sploh ni bilo tako dolgo nazaj. Pred tridesetimi leti smo našo prelepo deželo, Republiko Slovenijo, kot samostojno državo končno umestili na svetovni zemljevid. Predhodna plebiscitarna odločitev, pogum naroda ter vera, da bomo sami najboljši gospodarji, so privedli do samostojnosti in s tem smo uresničili večstoletne želje naših prednikov. Je trideset let veliko? To je relativno. V tem pogledu se težko primerjamo denimo z Grčijo, Francijo, Kitajsko in tako dalje. A to, kar smo Slovenci dosegli, je veliko. Imamo svoj prostor pod soncem, kar marsikomu ni uspelo. Imamo zgodovino, svojo zemljo, državo, himno, zastavo, izjemne ljudi na najrazličnejših področjih in pogum, da sprejmemo izzive. Zaradi preteklosti danes še bolj cenim to, kar imamo. Toplo mi je pri srcu, ko namesto zvoka siren ponosno poslušam državno himno, ki jo je napisal prav pesnik, po katerem Kranj poimenujemo tudi Prešernovo mesto. Ena zame najljubših izvedb Zdravljice zvoni vsak dan ob 11.30 iz cerkve sv. Kancijana in tovarišev mučencev v središču Kranja, to je Kranjsko melodično zvonovje ali Glockenspiel. Ponosen sem, da smo na Mestni občini Kranj ob 30-letnici naše države naredili nekaj prav posebnega, s čimer želimo počastiti jubilej samostojne države.
Umestili smo grb na občinsko zastavo, zaradi česar bo tretja največja slovenska mestna občina še bolj prepoznavna v naši državi in širše. Prav te dni smo stopili iz težke preizkušnje, ki nam jo je zadala zdravstvena epidemija. Znova nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Med ljudmi je bil prisoten strah, zaščititi smo morali svoja življenja. Pri tem smo bili izjemno solidarni in smo znali stopiti skupaj. Država, občina in krajevna skupnost pomenijo povezanost. Verjamem, da bo tudi koronavirus nekoč le spomin. Zato bodimo ob prazniku polni upanja in vere v boljše čase. Slovenija, iskrene čestitke za jubilej!