Stoodstotno podpiram demokracijo. Tako posredno, v kateri ljudje izvolijo svoje predstavnike, kot neposredno – referendum. Demokracija namreč v obeh oblikah pomeni »vladavina ljudstva« in ponazarja odločitev ljudi.
Da pa se ljudje lahko odločijo, potrebujejo pravilne informacije. Zato tokrat svoj zapis posvečam tematiki oziroma ideji, ki ni nova, vendar v zadnjem času spet buri duhove na območju naše občine: da krajevne skupnosti (KS) severno od avtoceste ustanovijo novo občino. Dovolite mi, da najprej navedem nekaj številk. Po podatkih je na zadnji dan leta 2020 v omenjenih KS živelo 10.277 prebivalcev. Prihodek oz. povprečnina nove občine – poimenujmo jo Občina Kokrica – znaša 628 evrov, kar poenostavljeno predstavlja 6,4 milijona evrov prihodkov. V pripadajočih KS je bilo v letu 2020 pobranega za 0,8 milijona evrov nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ). Najemnine komunalnih vodov bi znašale 0,8 milijona evrov.
Torej ima nova občina zagotovljenih približno sedem milijonov evrov prihodkov (upošteval sem populistično komuniciranje, da bo v novi občini NUSZ drastično nižji). Vsaka občina pa ima poleg prihodkovne še drugo, odhodkovno plat. Druga največja investicija zadnjega desetletja v MOK je Gorki 2. Investicija, kjer smo v treh KS potencialne nove občine uredili fekalno in meteorno kanalizacijo, nov vodovod, javno razsvetljavo, električno, plinsko in komunikacijsko napeljavo, nov asfalt ... Končni znesek investicije je 15,2 milijona evrov, od tega je lastnih sredstev Mestne občine Kranj (MOK) 1,9 milijona evrov, 6,6 milijona evrov je kredita; 6,7 milijona evrov pa so kohezijska sredstva EU in sredstva državnega proračuna. Če pride do ustanovitve nove občine, bo najmanj kredit in vložek MOK v višini 8,5 milijona evrov že prvo leto bremenil proračun Občine Kokrica. Odprto pa ostaja vprašanje kohezijskih sredstev, kajti velika verjetnost je, da bi tudi kohezijska sredstva bremenila proračun nove občine, saj bi prišlo do bistvenih sprememb pogodbe.
Zadolženost na prebivalca je konec leta 2020 v MOK znašala 434 evrov. Če odštejemo namenski kredit 6,6 milijona evrov za Gorki, zadolženost v MOK znaša 321 evrov na prebivalca. Ta osnovni dolg, 321 evrov na prebivalca, prevzame nova občina za svojih 10.277 prebivalcev. Dodatno zadolženost nove občine predstavlja 6,6 milijona evrov dolga za Gorki 2. Na prebivalca se tako dolg v novi občini poveča za 642 evrov. Skupen dolg na prebivalca nove občine bi tako znašal 963 evrov! Nadaljnje bi morala nova občina vrniti MOK še 1,9 milijona evrov lastnih sredstev, ki jih je MOK vložila v projekt Gorki 2. To bi zadolženost na prebivalca nove občine povečala na 1.148 evrov, s čimer bi postala tretja najbolj zadolžena občina na prebivalca v Sloveniji. No, da bo nova občina uspešna, potrebuje dobrega župana ali županjo in nekaj zaposlenih. To pomeni stroški za plače, za občinsko stavbo in za kakšno vozilo. Za skupno delovanje nove občine bi potrebovali najmanj milijon evrov. Sledijo stroški, ki so vezani na družbene dejavnosti – na vrtce, šole (osnovna, s prilagojenim programom, glasbena), na najstarejše v domu za upokojence ali za oskrbovance na domu. Ena osnovna šola seveda ne bo dovolj, podružnične šole pa odpadejo.
Torej najmanj ena nova osnovna šola, ker pomeni investicijo vsaj pet milijonov evrov. Glede na velik poudarek, ki bo namenjen turizmu in podjetništvu, kot je slišati od predlagateljev, bo nova občina potrebovala aktivne ljudi na tem področju, kar spet nekaj stane. Za pokrivanje stroškov vseh družbenih dejavnosti zadošča prihodek iz povprečnine. Nato se bo treba dogovoriti za delovanje medobčinskih organov in ustanov: redarsko in inšpekcijsko službo, knjižnico, profesionalne gasilce … Kakorkoli že, tudi to stane. Tu je še komunala – Občini Kokrica bo pripadal delež v tem javnem podjetju – kar pa pomeni prej breme kot finančni prihodek. Med drugim je najemnina komunalnih vodov namenski prihodek, ki se mora nameniti vzdrževanju oz. investicijam v komunalne vode. Novi občini bi pripadal tudi delež v različnih zavodih, letni znesek za njihova delovanja pa ni zanemarljiv. Tudi za Mestno občino Kranj ni. Predlagatelji veliko priložnost vidijo tudi v nepovratnih evropskih sredstvih. Ker potencialna občina leži v zahodni, razviti kohezijski regiji, ji bo v novi finančni perspektivi pripadalo mnogo manj sredstev, kot bi jih dobili v dosedanji. In kar je najbolj boleče – le 40-odstotno sofinanciranje je možno s strani kohezijskih sredstev. Strošek DDV je breme občine, kar pomeni, da bi ob investiciji en milijon občina morala zagotoviti najmanj sedemsto tisoč evrov lastnih sredstev.
Možnost pridobivanja evropskih sredstev pri nemestnih občinah je le iz naslova Dogovora za razvoj regij, DRR. Iz tega naslova bi nova občina lahko pridobila v naslednjih sedmih letih skupaj 1,4 milijona evrov, torej dvesto tisoč evrov na leto. In z upoštevanjem državnega sofinanciranja za ceste, gasilce, šolske poti in podobno, bi občina dobila dodatnih sto tisoč evrov. Za konec naj povzamem, kar se premalo poudarja: vsaka investicija, ki jo izvede občina, ima za posledico stroške. Vsak pločnik, vsako kolesarsko stezo, cesto, javno razsvetljavo, koš za smeti, vsako drevo ... je treba vzdrževati. Prihodkov iz tega naslova pa ni. Kakorkoli že, pobudniki za novo Občino Kokrica so odločeni, da projekt nove občine izpeljejo. Do tega imajo pravico. Na koncu pa odločajo ljudje. Prepričan sem, da bodo krajani Golnika, Gorič, Trstenika, Tenetiš, Kokrice, Predoselj in Britofa potrdili, da radi živijo v mestni občini Kranj, tretji največji slovenski občini. In da svojo prihodnost ter razvoj vidijo v objemu preostalih devetnajstih krajevnih skupnosti.