Častitljivih 100 let Ivice Oblak

Gospo Ivico Oblak, krajanko Krajevne skupnosti Vodovodni stolp, krasi neverjeten optimizem in jasen pogled na bistvo življenja. Poznajo jo kot vedno nasmejano, prijazno in pripravljeno pomagati. Sprejeti je znala, da je njen dom postal Dom starejših občanov Preddvor. Razveseli jo vsak obisk in mala pozornost. Prav njen optimizem in veselje do življenja sta mlajšim rodovom lahko za zgled in opomnik v življenjskih preizkušnjah. Ivica je častitljivih 100 let dopolnila 24. junija. Ob tem visokem jubileju jo je obiskal župan Matjaž Rakovec, ji izročil listino Mestne občine Kranj in šopek.

 

Gospa Ivica je bila rojena leta 1922 v Gornjem Logatcu. Pred pričetkom 2. svetovne vojne je družina osmih otrok, štirih sester in štirih bratov, zapustila Notranjsko in se preselila v Kranj, na Sejmišče. Starši so prevzeli gostilno Pri zlati ribi in še najstniških let je Ivica zakorakala v učno dobo. Najprej je pomagala v domači gostilni, kasneje se je kot natakarica zaposlila v kavarni Evropa in hotelski gostilni Jelen, upokojitev pa je dočakala v Mlečni restavraciji na Maistrovem trgu. Dobrega srca in s posluhom za majhne radosti je mnogim gostom ostala v lepem spominu.

 

 

Vmes je prišel čas za družino. Leta 1953 se je poročila z Ivanom Oblakom in odšla sta na za tedanje razmere atraktivno poročno potovanje s kamionom v Portorož. Prvega sina Janija je leta 1954 rodila doma. Za nekaj časa je takrat prekinila delovno pot in skrbela za naraščaj, leta 1959 pa rodila sina Bojana. Njena lastna in širša družina sta bili zanjo zelo pomembni. Znala je občutiti otroka v sebi in se sprostiti pri igri in skupnih počitnicah s sinovoma ter nečaki in nečakinjami, ki jih je imela zelo rada.

 

Prva leta po upokojitvi je preživela zelo aktivno. Z možem sta obdelovala manjši vinograd na Dolenjskem. Z veseljem je pomagala tudi sosedom pri kmečkih opravilih. Sodelovala je pri nastajanju Ivanovega odličnega slivovega žganja, namakala zelišča za »zvarke«, ki so odpravljali najrazličnejše težave … Z dolenjskega obdobja so nepozabne njene vložene lisičke in jurčki, borovničev biskvit in slivovi cmoki.

 

 

V 90-ih letih sta jo neizmerno razveselila dva vnuka. Leta 1990 prvi, Roj, ki je babi Ivi povsem začaral, čokolade so padale iz predalov, kdo bi vedel, kako so zašle tja. Nato pa leta 1998 še Jure. V morje sta skupaj zmetala pol kamiona kamenčkov, pa zanj še ni bilo dovolj.

 

Po tem ko je leta 1993 ovdovela, se je okrepilo njeno druženje s sestrami, občasno so se pridružili tudi bratje. Sestre so skupaj odhajale na počitnice in izlete, največkrat na Pokljuko in na morje, marsikatero popoldne pa so si krajšale čas s tarokiranjem, igrale so čisto zares, za cente.

 

Dolga leta je bila pohval in občudovanja vredna tudi njena vztrajna hoja na Šmarjetno goro. Velikokrat je šla kar sama peš iz nebotičnika, drugače pa skupaj s sestrami, vse dokler ni leta 2014 DSO Preddvor postal Ivičin drugi dom. Tudi tam ji je bilo občasno kartanje s sestrama zelo priljubljena zabava, v spominih pa se je vračala v njej ljube kraje.

 

Kategorije:
aktualno