Razstava Prešernove nagrajenke Alenke Gerlovič

V Galeriji Mestne občine Kranj bodo do 29. marca na ogled dela akademske slikarke Alenke Gerlovič, ki je del svojega obsežnega slikarskega opusa, kar 21 slik, podarila Galeriji Prešernovih nagrajencev. Izhodišče njene umetnosti je krajina. Marsikatero njeno delo učinkuje kot reliefni zemljevid, ki kaže kultivirano krajino, kakršno je avtorica spoznala na svojih potovanjih po vsem svetu.

 

Akademska slikarka Alenka Gerlovič se je septembra 1919 rodila v Ljubljani. Po končani poljanski gimnaziji se je leta 1937 vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu. Po zaključku študija, pri dvaindvajsetih letih, se je vrnila v okupirano Ljubljano in se kot svobodomiselna intelektualka vključila v Osvobodilno fronto.

 

Po osvoboditvi je delovala kot scenografka Slovenskega narodnega gledališča, kasneje je poučevala na gimnaziji, zatem pa se je posvetila likovni vzgoji osnovnošolcev. Leta 1981 je prejela nagrado Prešernovega sklada. V času svojega ustvarjanja se je predstavila na petdesetih samostojnih razstavah, prav tako je sodelovala na več kot osemdesetih skupinskih razstavah doma in tudi v tujini.

 

Gora v riževih poljih, 1993, akril na lesonitu; 80 x 100 cm
Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010

 

Veliki kanjon ob sončnem zahodu I, 1988, akril na lesonitu; 80 x 100 cm
Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010

 

"Rodila sem se v zame napačni deželi, v svetu mehkih oblik in megle. Kot slikarka sem se prebudila v Dalmaciji, v deželi jasnih obrisov," je zapisala v enem od svojih katalogov. Jasni obrisi so tako postali ena od temeljnih likovnih značilnosti njene umetnosti. Druga, pri nas sicer ne docela izjemna, a redka je ključna vloga bogatih tekstur, ki praviloma preraščajo v plitvi relief. Učinek je Gerlovičeva dosegala tako z osnovno tehniko, akrilom na lesonitu kakor z dodajanjem drugih materialov, npr. peska.  

 

O hoste, 1973-1974, akril na platnu, polivinil acetat; 90 x 199,5 cm
Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010

 

Drugi tip umetničine krajine predstavljajo variante otokov ali otočij. Na takšnih delih gre za pogled od strani, pri čemer obliko otoka ponavlja njegov odsev v docela mirnem morju: rezultat je poetična horizontalna simetrija, ki se bistveno razlikuje od patetične vertikalne, značilne zlasti za (neo)klasicizem in romantiko. Takšne slike so izjemno sugestivne, saj si ob njih gledalec zaželi, da bi se ‑ podobno kakor v primeru "zemljevidov" ‑ stopil z očitno magično krajino.

 

Za ogled razstave ni potrebna predhodna najava, je pa treba ob vstopu v stavbo mestne občine predložiti dokazilo o izpolnjevanju enega od pogojev PCT.

 

 

 

Kategorije:
aktualno