Sto let slavila Zlatopoljčanka Marija Zakotnik

Stoletnico je pred kratkim, 9. avgusta, slavila tudi Marija Zakotnik iz Kranja, točneje iz Krajevne skupnosti Zlato polje, ki je bila v času vojne izredno aktivna med partizani. Na domu ji je danes voščil tudi župan Matjaž Rakovec in ji izročil še častno listino Mestne občine Kranj.

Z družino je slavljenka, ki ji zdravje še vedno dobro služi, svojo stoletnico proslavila pretekli konec tedna, danes pa se je razveselila tudi obiska župana Matjaža Rakovca, ki ji je s spoštovanjem izrekel čestitke in ji zaželel vsega dobrega. Sprejeli sta ga skupaj s hčerko Mojco Pušnik, ki mamo pogosto obiskuje na njenem domu in ji pomaga pri stvareh, ki so za stoletnico prezahtevne.

Marija Zakotnik se je sicer rodila 9. avgusta 1922 na Dobravi pri Črnučah. V družini Bizjak je bilo pet otrok, ona je bila najmlajša in edino dekle. Družina je živela skromno, oče je bil cestar, otroci so zaslužili za čevlje z nabiranjem borovnic in gob, ki jih je mama prodajala na trgu.
Po končani osnovni šoli se je šolala za šiviljo v Ljubljani, zaradi začetka vojne in bratov, ki so bili aktivni pri organizaciji odpora, pa se je morala družina preseliti na Trojane.

Z brati se je že leta 1941 vključila v partizanske vrste, najstarejši Janez je bil ubit že oktobra istega leta in je narodni heroj. Marija se je nato s starši umaknila na Kočevsko, kjer so jo leta 1942 zajeli italijanski vojaki. Deportirali so jo v italijanske zapore in nato ob kapitulaciji Italije izpustili, vrnila se je na Kočevsko in se spet pridružila partizanom.

Tako je spoznala tudi svojega moža Staneta oziroma Johana, kakor so mu vsi pravili. Njuna poroka je bila ena prvih partizanskih porok, ki pa sta jo uradno potrdila po vojni v Škofji Loki. Ker je bil Johan oficir, so ga večkrat premestili, tako sta se selila od Beograda, Labina, Ilirske Bistrice do Kranja.

V Kranju se je Johan zaposlil v Iskri, Marija pa v Delikatesi kot blagajničarka. Rodila se jima je hči, preselila sta se v boljše stanovanje.

Marija je v Delikatesi  delala 20 let. Vedno je bila dobre volje, rada je poklepetala s strankami.

V letu 1964 je ovdovela, s hčerko sta živeli sami, a optimizem je ni nikoli zapustil.

Po upokojitvi jo je razveseljeval vrt, rada je pletla, še dolga leta si je šivala krila in bluze. S hčerko sta šli tudi na nekaj potovanj, vedno si je namreč želela ogledati svet.

Že nekaj let jo razveseljuje pravnukinja, še vedno pa uživa v reševanju križank. Živi na svojem domu, potrebuje nekaj pomoči, a se trudi skrbeti zase in za svoje cvetlice.