V klubu kranjskih stoletnic tudi Veronika Žvokelj
V Domu upokojencev Kranj so pred kratkim obeležili novo stoletnico, tokrat od gospe Veronike Žvokelj, ki se je rodila 9. januarja 1922 in živela visoko v hribih v Poljanski dolini, pozneje pa v Stražišču. Slavljenka je ob visoki obletnici prejela častno listino Mestne občine Kranj, obisk in praznovanje pa so v domu zaradi epidemioloških razmer prestavili. Župan Matjaž Rakovec bo gospo obiskal in ji tudi uradno čestital takoj, ko bodo to dopuščale razmere.
Veronika Žvokelj, ki v Domu upokojencev Kranj biva že deset let, se je pred sto leti rodila kot najmlajši, 14. otrok po vrsti, in se pridružila skromni domačiji pri Jakapu v Volaki pod Blegošem. V otroštvu so bili vsi bolj rahlega zdravja, saj je bil to čas prve svetovne vojne in splošne revščine ter pomanjkanja, leta 1926, ko je imela Veronika štiri leta, so v treh mesecih zaradi hude bolezni izgubili še oba starša. Otroci so šli služit k bogatejšim kmetom po dolini, Veronika je uspela dokončati le dva razreda osnovne šole, saj za učenje ni bilo doma nikoli časa.
Prvo službo je nato dobila v tovarni Inteks. Med vojno je stanovala pri sestri Ivanki na Orehku in po svojih močeh pomagala partizanom. Leta 1944 so jo zajeli belogardisti, a medtem ko se za njene bližnje vojna ni dobro končala, je sama dočakala svobodo in se leta 1950 poročila z Jožetom Žvokljem, doma iz Dolenj pri Ajdovščini, ki je bil borec v Prekomorski brigadi.
Skromno kletno stanovanje sta dobila v Ljubljani, Veronika je naredila bolničarsko šolo in se zaposlila na Zavodu za transfuzijo krvi, v petih letih so se jima pridružili še otroci Marjan, Anica in Rado. Po selitvi v Moste je ob delu večkrat pazila še bližnje otroke in tako prispevala v družinski proračun, saj je želela, da otroci študirajo. Četudi niso imeli veliko, je dobro kuhala, večino zelenjave je pridelal Jože na lastnem vrtu. Ko so otroci doštudirali, sta si Veronika in Jože v Stražišču zgradila lasten dom, kar sta si od nekdaj želela, je pa to zahtevalo ogromno odrekanja in varčevanja. K sebi sta vzela tudi Veronikino sestro Angelo, s katero sta živeli skupaj tudi po Jožetovi smrti.
Veronika je žena velikega srca. Vedno je imela vrata odprta za vse. Postregla je z vsem, kar je imela. Še posebno se je razveselila svojih otrok in vnukov. Rada je bila v družbi, med prijatelji. Za sestro Angelo je skrbela vse do njenega 94. leta starosti, potem pa jo zaradi hude demence in bolezni predala v skrb usposobljenemu osebju v DUK. Pri svojih 90. letih se ji je pridružila tudi sama, saj prav tako zaradi demence ni bila več sposobna skrbeti zase. Leta 2014 je proslavila stoletnico sestre Angelce, ki je potem umrla v 103. letu, zdaj, osem let pozneje, je še sama vstopila v klub stoletnikov. To potrjuje tudi častna listina Mestne občine Kranj, ki so ji jo predali ob tej priložnosti.
Še danes je skromna, hvaležna, potrpežljiva. Tople dneve rada preživlja zunaj v domskem vrtu. »Ta naša draga mama je najboljša mama na svetu,« pove hčerka Anica, ki skupaj z bratoma že vsa ta leta skrbi, da bi se gospa Veronika v kranjskem domu resnično dobro počutila.
